VSL sodba I Cpg 273/2001

r a z s o d i l o :
Pritožba proti sodbi opr. št. I Pg 154/99-28 z dne 19.10.2000 se zavrne in se navedena sodba sodišča prve stopnje potrdi. s k l e n i l o:
2. Pritožbi proti sklepu opr. št. I Pg 154/99-29 z dne 9.10.2000 in sklepu opr. št. I Pg 154/99-38 z dne 30.1.2001 se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pg 154/99-28 z dne 19.10.2000 razsodilo, da se tožencu prepoveduje vnovčenje menice z dne 26.8.1999 v višini 16.160.000,00 SIT v njegovo korist (1. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožniku vrniti dve podpisani menici od tožnika in sicer eno izpolnjeno menico z dne 26.8.1999 za znesek 16.160.000,00 SIT in eno bianco menico (2. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 185.450,00 SIT z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

S sklepom opr. št. I Pg 154/99-29 z dne 9.10.2000 je sodišče prve stopnje zavrnilo prošnjo tožene stranke z dne 8.11.1999 za oprostitev plačila sodnih taks.

S sklepom opr. št. I Pg 154/99-38 z dne 30.1.2001 pa je odmerilo sodne takse za pritožbo tožene stranke proti sodbi na 84.000,00 SIT in opominsko takso na 3.000,00 SIT.

Zoper sodbo in oba sklepa se je tožena stranka pravočasno pritožila.

V pritožbi proti sodbi opr. št. I Pg 154/99-28 z dne 19.10.2000 je navedla, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka izkazala, da je zavrnila račun tožeče stranke za znesek 160.000,00 SIT in račun za znesek 16.160.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je bila zastopniška pogodba z dne 1.7.1999 nična, oziroma da je bila razdrta. Ker navedena računa nista bila zavrnjena, izdana pa sta bila na podlagi zastopniške pogodbe je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka kot zastopnica po pogodbi nima zastavne pravice na predmetnih menicah po določbi 809. člena ZOR. Predmetne menice so bile bianco menice, tožeča stranka jih je podpisala, tožena stranka pa jih je imela v svoji posesti. To pa pomeni, da je tožena stranka na njih pridobila zastavno pravico, zaradi obstoječih terjatev do tožeče stranke iz zastopniške pogodbe. Z izdajo izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje kršilo njeno zastavno pravico. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno nadaljevalo postopek proti toženi stranki, ker je med postopkom prenehala biti samostojni podjetnik.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

V pritožbi proti sklepu opr. št. I Pg 154/99-29 z dne 9.10.2000 je navedla, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožena stranka med postopkom prenehala biti samostojni podjetnik. Zato je zmotno uporabilo določbo 6. odst. 168. člena ZPP pri reševanju njenega predloga za oprostitev plačila sodnih taks.

V pritožbi proti sklepu opr. št. I Pg 154/99-32 z dne 30.1.2001 je navedla, da proti njej kot kot fizični osebi ni tekel predmetni postopek. Postopek je bil začet proti toženi stranki, ki je bila samostojni podjetnik. Med postopkom je tožena stranka prenehala biti samostojni podjetnik, ona kot fizična oseba pa ni prevzela obveznosti, ki je predmet tožbenega zahtevka. Tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, prav tako pa bi moralo upoštevati, da še ni pravnomočno rešen njen predlog za oprostitev sodnih taks.

Pritožbe niso utemeljene.

V zvezi s pritožbo proti sodbi opr. št. I Pg 154/99-28 z dne 19.10.2000:

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da okoliščina, da je med postopkom na prvi stopnji tožena stranka prenehala biti samostojni podjetnik ni v ničemer vplivala na njeno pravdno sposobnost. To okoliščino je pravilno upoštevalo pri navedbi tožene stranke v uvodu izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je o tem podalo sodišče prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V zvezi s tem je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da temelji odgovornost fizične osebe za obveznosti iz naslova njegove dejavnosti samostojnega podjetnika na določbah 1. odst. 5. člena ZGD. Zato dejstvo, da tožena stranka ob prenehanju samostojnega podjetništva ni prenesla teh obveznosti na sebe kot fizično osebo ni pomembno. Drugačne pritožbene trditve so zmotne.

Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da je podpisala dve bianco menici zaradi zavarovanja svoje poroštvene obveznosti, ki jo je na predlog tožene stranke prevzela nasproti X hranilci in posojilnici v K... za kratkoročni kredit, ki naj bi bil odobren toženi stranki. Menici je izročila toženi stranki z namenom, da bi jih le-ta izročila X hranilnici in posojilnici v K..., skupaj z drugimi dokumenti potrebnimi za pridobitev kredita. Izkazalo pa se je, da slednja toženi stranki kredita ni odobrila, saj ji podpisanih bianco menic tožena stranka sploh ni izročila. Tožena stranka je tako dobila v posest predmetne bianco menice brez podlage in nepošteno, saj so bile podpisane izključno zaradi zavarovanja poroštvene obveznosti, do katere pa ni prišlo. S tožbo je zahtevala vrnitev menic, hkrati pa prepoved njihovega vnovčenja. Tožena stranka ni oporekala trditvam tožeče stranke. Pri tem se je strinjala, da ji je tožeča stranka bianco menice izročila z namenom, da bi jih izročila X hranilnici in posojilnici v K... zaradi zavarovanja poroštvene obveznosti tožeče stranke v zvezi s kratkoročnim kreditom, ki naj bi ji bil odobren. Prav tako je priznala, da menic ni izročila X hranilnici in posojilnici v K... v posledici česar ji ni bil odobren kredit. Tožbenemu zahtevku je nasprotovala, ker je štela, da je pridobila na menicah zastavno pravico, glede na terjatve, ki jih ima ona kot zastopnica do tožeče stranke kot naročnice iz zastopniške pogodbe, ki je bila med njima sklenjena.

Bianco menica je menica, ki ob izdaji po volji izdajatelja razen podpisa akceptanta na menični golici nima bistvenih sestavin menice. Le-te se izpolnijo kasneje. Upnik in dolžnik se namreč sporazumeta, da bo upnik sam izpolnil listino o dolgu v svojo korist. Pri tem dolžnik prenese pravico izpolniti menični blanket na upnika s pooblastilom, da ga na podlagi blanketa lahko menično zadolži.

Glede na zgoraj navedene trditve obeh strank pa je mogoče zaključiti, da je tožeča stranka podpisala bianco menice zaradi zavarovanja svoje obveznosti napram X hranilnici in posojilnici v K... kot upnici glede na njuno poroštveno razmerje. Pooblastilo za izpolnitev in vnovčitev menic je torej dala slednji kot upnici in sicer le v primeru neizpolnitve poroštvene obveznosti. Nesporno pa je, da toženi stranki kratkoročni kredit ni bil odobren, zaradi česar tudi ni nastala poroštvena obveznost tožeče stranke napram X posojilnici in hranilnici.

Ob izrecni trditvi same tožene stranke, da ji je tožeča stranka izročila podpisane bianco menice z namenom, da jih ona izroči naprej X posojilnici in hranilnici zaradi dopolnitve svoje vloge za odobritev kratkoročnega kredita, ni mogoče slediti njenim trditvam, da je pridobila na njih zastavno pravico po določbi 809. člena ZOR. Citirani člen namreč določa, da ima za zavarovanje svojih zapadlih terjatev, nastalih v zvezi s pogodbo zastopnik zastavno pravico na vsotah, ki jih je izterjal za naročitelja po njegovem pooblastilu, kot tudi na vseh naročiteljevih stvareh, ki jih je v zvezi s pogodbo prejel od njega ali od koga drugega, dokler so te pri njem ali pri nekom, ki jih ima v posesti zanj, ali dokler ima v rokah listino, ki mu omogoča razpolaganje z njimi.

Navedena določba ZOR torej daje zastopniku zastavno pravico med drugim na naročiteljvih stvareh, ki jih je zastopnik prejel od naročitelja v zvezi z zastopniško pogodbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni prišla do predmetnih dveh bianco menic v zvezi z zastopniško pogodbo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 1.7.1999 in na podlagi, katere je tožena stranka kot zastopnica prevzela obveznost proti plačilu provizije za zastopanje, posredovanje in prodajo vseh programov Y d.o.o. na področju Slovenije za tožečo stranko kot naročnico. Do njih je po lastnih navedbah prišla v zvezi s poskusom pridobivanja kredita pri X hranilnici in posojilnici v K.... To pa materialnopravno pomeni, da tožena stranka ni pridobila zastavne pravice na predmetnih menicah, zaradi česar jih nima pravice obdržati, izpolnjevati ali vnovčevati. Pri tem pa ni pomembno ali je imela kakšno terjatev do tožeče stranke iz zastopniške pogodbe. Zato so drugačne pritožbene trditve zmotne. Pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka napada zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka zavrnila račune tožene stranke, pa iz istih razlogov niso pomembne. Ker iz trditev tožene stranke tudi izhaja, da potem, ko je imela menici v rokah, ni več poskušala pridobiti kredita pri X hranilnici in posojilnici v K..., mogoče pritrditi trditvam tožeče stranke, da je tožena stranka menici pridobila na nepošten način. Zato pa ima tožeča stranka kot menični dolžnik pravico po določbi 2. odst. 16. člena Zakona o menici ugovarjati, da se menice izpolnjujejo v nasprotju z sklenjenim sporazumom. Kot je bilo rečeno pa je tožeča stranka dala pooblastilo za izpolnitev in vnovčitev menic X hranilnici in posojilnici kot upnici na podlagi njunega poroštvenega razmerja in sicer le v primeru neizpolnitve poroštvene obveznosti. Nesporno pa je, da toženi stranki kratkoročni kredit ni bil odobren, zaradi česar tudi ni nastala poroštvena obveznost tožeče stranke napram Slovenski posojilnici in hranilnici, to pa pomeni da pogoji za izpolnitev bianco menic sploh niso nastali, zaradi česar je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki predmetne bianco menice vrniti.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

V zvezi s pritožbo proti sklepu opr. št. I Pg 154/99-29 z dne 19.10.2000:

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožene stranke ni bilo mogoče oprostiti plačila sodnih taks, glede na določbo 6. odst. 168. člena ZPP. Tožena stranka je namreč bila v času, ko je podala predlog, samostojni podjetnik. Dejstva, da je tožena stranka prenehala biti samostojni podjetnik, pa sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, saj tožena stranka v tem času ni podala ustreznega predloga.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo proti sklepu opr. št. I Pg 154/99-38 z dne 30.1.2001:

Sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odst. 27. člena Zakona o sodnih taksah, na predlog tožene stranke izdalo odločbo o odmeri sodne takse za pritožbo proti sodbi opr. št. I Pg 154/99-28 z dne 19.10.2000. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo višino sodne takse za pritožbo proti sodbi. Pri tem je pravilno upoštevalo določbe taksne tarife. Tožena stranka s pritožbo le pavšalno napada izpodbijani sklep, ne pove pa, v čem ni pravilen. Neupoštevne pa so tudi pritožbene trditve o tem, da je tožena stranka med postopkom prenehala biti samostojni podjetnik. Pri tem se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je o tem že podalo v zvezi z enakimi trditvami tožene stranke v pritožbi proti sodbi. Z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje le odmerilo višino sodne takse. Zato so pritožbene trditve, da je izpodbijani sklep preuranjen, ker o njegovem predlogu za oprostitev sodnih taks še ni bilo pravnomočno odločeno, niso upoštevne.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).