VSC sodba Kp 162/2003

Pritožbi obdolženega I. Z. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se obdolženi I. Z. po 3. točki 358. člena ZKPo p r o s t i obtožbe, da je ogrozil varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje, s tem, da je dne 13. 8. 2001 okoli 10.00 ure pred planinsko kočo na G. v P. R. O. grozil: "Porka madana, če ne boš tiho, ti bom poslal kuglo v bučo", zaradi česar se je O. počutila pretrašeno in se je bala, da bo Z. uresničil izrečene grožnje; s čemer naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena KZ. Po I. odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1.-5. točke II. odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženega I.Z. ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika odvetnika R. P. proračun.

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena KZ. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka brez določenega zneska in povprečnina v znesku 45.000,00 SIT. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe v oprostilno. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje kljub oškodovankinemu drugačnemu zatrjevanju meni, da izrečena grožnja ni bila resna, zlasti ne tako intenzivna, da bi pri njej povzročila tako močno prestrašenost, kakor je o tem izpovedala. Ob dokazanih sporih med obdolžencem in družino O. ni sprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da oškodovanka pri tem ni bila udeležena in da zato ni imela razloga za maščevanje s tem kazenskim pregonom. Pri tem poudarja sodišče druge stopnje njeno izpovedbo, da tedaj sploh ni vedela, ali ima obdolženec strelno orožje. Po zapisniku o zasegu predmetov P. p. V. z dne 23. 8. 2001 je bila v prodajalni O. v V. zasežena lovska puška z risano cevjo, ki naj bi bila predmet tega kaznivega dejanja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dandanes mogoče, tudi nezakonito posredovati orožnje, ni z ničemer dokazno podprta. Resna grožnja, ki je zakonski znak kaznivega dejanja po I. odstavku 145. člena KZ, more biti objektivno izvedljiva in mora pri oškodovancu prav zaradi tega povzročiti prestrašenost, da bo grožnja tudi uresničena. Ob dokazanem prepiru med obdolžencem in oškodovanko, katerega je začela prav ona zaradi postavljenih šotorov s češkimi turisti, pa meni sodišče druge stopnje, da ta grožnja ne dosega zakonskega znaka iz 145. člena KZ, še posebej, ker ta ni bila niti tedaj niti kasneje potrjena z obdolženčevim ravnanjem v njenem smislu. Ob tej ugotovitvi je sodišče druge stopnje izpodbijano obsodilno sodbo spremenilo v oprostilno v skladu s V. odstavkom 392. člena ZKP. Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica izrečene oprostilne sodbe. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.