VSK sodba I Cp 347/2003

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1999 do plačila ter mu povrniti stroške postopka. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 314.986,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2003. Proti tej sodbi se je pritožil tožnik po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu. Trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, kajti narok z dne 10.2.2003 na utemeljeno in opravičeno prošnjo tožnika ni preložilo in s tem tudi ni zaslišalo predlagane priče tožnika. Sodišče je bilo pravočasno obveščeno o nujno opravičeni odsotnosti zastopnika tožnika v kazenski zadevi v Ljubljani. Že zaradi takega nerazumnega ravnanja sodnice in dvoma v njeno nepristranost je bilo dne 10.2.2003 predlagan predlog za njeno izločitev. Predlog je temeljil na 6. tč. 70. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je odražalo silno neobjektiven in odkrito nasprotje imenovane sodnice v tem postopku. Očitno, kar ni bilo pojasnjeno v predlogu, gre pripisati tak odnos sodnice v kazenski zadevi pod opr.št. Kpr 288/2002 Okrožnega sodišča v Novi Gorici, v katerem je tudi kot priča vpletena hčerka sodnice. Ker tudi zastopnik tožnika sodeluje v tem postopku, gre iskati vzroke totalnega nerazumevanja za preložitev naroka prav v teh dejstvih. Odločitev sodišča je napačna, kajti to ignorira dvostranski sporazum z dne 6.3.2000, kjer sta se pravdni stranki in tretji udeleženec U.K. dogovorili in sporazumeli, da se kazenski postopek ustavi, s tem, ko bosta tožnik in K. izplačala odškodnino tožencu v znesku 400.000,00 SIT ter njegovemu zastopniku še dodatnih 40.000,00 SIT iz naslova odvetniških stroškov. Tak je bil dogovor, ki je vezal vse stranke in nikjer ni bilo izrecno zapisano, da je s to dajatvijo poravnana tudi dejanska škoda, ki jo je utrpel tožnik. Zaslišana priča poravnalka H. K. R. v svojem pričevanju ni bila prepričljiva, saj ji ni moč slediti, ko je zatrjevala, da nekega posebnega dogovora med strankama ni bilo. Sodišče sploh ni hotelo in ni sposobno oceniti sklenjeno poravnavo v predkazenskem postopku, ki veže stranke. Pri tem sodišče ni upoštevalo dejstva, da je dejansko tožnik svojo zahtevano obveznost s strani toženca v celoti poravnal in do njega nima več obveznosti, medtem ko svojo škodo, ki v taki poravnavi ni nikjer zapisana, da je urejena, lahko uveljavlja. Še več, toženec je poravnavo v predkazenskem postopku sklepal s figo v žepu, saj je kljub taki poravnavi zoper tožnika na Okrožnem sodišču v Novi Gorici vložil iz tega naslova odškodninsko tožbo, kar je vsekakor vzrok za vložitev predmetne tožbe. Dejstvo je, da je toženec, ko je prejel zahtevano odškodnino, začel zbirati priče in dokaze za tožbo, kar je imelo povod vložitvi tožbe s strani tožnika. Očitno gre za zavajanje toženca s strani njegovega zastopnika, saj bi ta moral vedeti, da je s poravnavo v predkazenskem postopku njegova odškodnina poplačana. Pri tem ne gre prezreti trditev priče R., ki je kaj malo verjetna, ko pravi, da sta se stranki takrat v tej poravnavi dogovorili oziroma izjavili, da bosta vsak svojo odškodnino uveljavljala v pravdi. To je pravi nesmisel, ki prvič ni zapisan v zapisniku kot pomembno dejstvo in drugič, da kaj takega tožnik, ki je vnaprej vse plačal in poravnal, ne bi izjavil, saj bi potemtakem sam sebe kar dvakrat obremenjeval s tem, da mu toženec do tedaj ni plačal ničesar. Popolnoma je zgrešen zaključek sodišča, ko svojo odločitev opira na izjavo tožnika. Tako stališče je zgrešeno, ker bistvo dokaza gre iskati v poravnavi v predkazenskem postopku, to pa sodišče zmotno tolmači še zlasti v kontekstu, da je toženec tisti, ki ni sprejel poravnave kljub sprejetju denarja s strani tožnika. Tožnik nikoli ni izrecno izjavil in še najmanj v tej poravnavi, da s tem, ko je sam dal denar tožencu, je ves srečen in zadovoljen, čeprav mu toženec škode, ki mu jo je napravil na avtomobilu nikoli ni vrnil. Očitek sodišču gre tudi glede stroškov. Stroške sodišče ni pravilno odmerilo, saj odgovor na tožbo v nobenem primeru ne more predstavljati 500 točk po tarifi, skratka kot je zgrešen izrek, so zgrešene tudi vse tarifne postavke, ki jih sodišče blagohotno tožencu prizna v celoti. Pritožba ni utemeljena. Vsakega opravičila, ki ga stranka pošlje sodišču za preložitev naroka za glavno obravnavo to ni dolžno upoštevati. Če sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožnika oziroma njegovega pooblaščenca za preložitev naroka, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, kot zmotno uveljavlja v pritožbi tožeča stranka. Skladno z določbo 1. odst. 115. čl. ZPP sodišče lahko preloži narok, če so za to opravičeni razlogi. Ali je razlog opravičen pa sodišče presoja po subjektivnih okoliščinah stranke, ki je predlagala preložitev naroka. Opravičena zadržanost pooblaščenca stranke je lahko opravičen razlog v smislu določb 1. odst. 115. čl. ZPP, vendar pa je tudi po oceni pritožbenega sodišče sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni ugodilo predlogu za preložitev naroka. Pooblaščenec tožnika namreč ni izkazal in navedel nobene okoliščine, ki bi kazale, da se tudi tožnik naroka ne bi mogel udeležiti osebno. Ker sodišče prve stopnje predlog za preložitev naroka ni upoštevalo, je zato skladno z določbo 282. čl. ZPP glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti tožeče stranke. Tekom postopka je tožnik tudi predlagal izločitev razpravljajoče sodnice, ta predlog pa je bil s sklepom predsednika Okrajnega sodišča v Novi Gorici zavrnjen. Nobenega pomena pa nima sedaj v pritožbi navajati razloge zakaj je predlagal izločitev sodnice. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih pritožba zgolj s polemičnimi in povsem neargumentiranimi trditvami ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zoper tožnika in U. K. zaradi suma storitve kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe, vložena kazenska ovadba za dejanje, ki sta ga storila 29.12.1999. Za dejanje storjeno istega dne pa je bila zoper toženca H. T. vložena kazenska ovadba zaradi poškodovanja tuje stvari. Tožilstvo je odstopilo zadevo v postopek poravnavanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki v postopku poravnavanja v predkazenskem postopku glede plačila odškodnine, ki jo uveljavlja tožeča stranka nasproti toženi stranki, poravnali. Materialnopravno podlago za ugotavljanje odločilnih dejstev glede sklenjene poravnave, je sodišče prve stopnje imelo v 2. odst. 99. čl. ZOR v času pravnega razmerja veljavljenga zakona. Pri razlagi spornih določb poravnave je namreč potrebno ugotavljati pravo voljo strank poravnave, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Svojo odločitev je oprlo na izjavo tožnika, ki je merodajna in kateri je povedal, da sta se s tožencem v predkazenskem postopku poravnala tako, da je tožencu v popolno poravnavo vseh zahtevkov plačal odškodnino v znesku 400.000,00 SIT. S tem je bila poravnana vsa škoda iz škodnega dogodka z dne 29.12.1999 tako, da nihče od njiju nima več nobenega zahtevka iz tega naslova. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je očitno tožnik ob sklepanju te poravnave svoj odškodninski zahtevek pobotal z višjim zahtevkom toženca, kolikor je ta presegal v sporazumu dogovorjeno odškodnino, katero se je obvezal plačati tožnik. Pravilno je razlogovanje sodišča, da gotovo nihče ne ve bolje kot tožnik, kaj se je s poravnavo dogovoril in to je izrecno tudi povedal. Sodišče prve stopnje torej ni imelo razlogov, da takšni njegovi izjavi ne bi sledilo. Pravilna je torej materialnopravna odločitev, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Potrdilo pa je tudi sklep o stroških postopka, ki temelji na določilih 154. čl. ZPP, kajti tožnik v pravdi ni uspel, zato mora tožencu povrniti njegove stroške postopka. Tudi višino stroškov je sodišče pravilno ugotovilo in zgolj pavšalne so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje tožencu blagohotno priznalo vse stroške, ki jih je prijavil. Priznalo mu je stroške, ki so bili za pravdo potrebni, kot to določa 155. čl. ZPP.