VSL sodba I Cp 898/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mora tožena stranka izseliti iz stanovanja št. 7 v I. nadstropju stanovanjskega objekta na R., P. ulica 2 in ga praznega izročiti tožeči stranki v 60 dneh, obenem pa ji je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 43.920,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nesporno, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo za stanovanje za določen čas in sicer do prenehanja delovnega razmerja tožene stranke pri L. Toženi stranki je dne 16.7.1999 delovno razmerje res prenehalo. Dejansko ji je prenehalo zaradi njenega zdravstvenega stanja, zaradi česar je imela tudi velike težave pri pridobitvi slovenskega državljanstva, ker ni uspela predložiti dokaza, da ima trajen vir za preživljanje v višini, ki omogoča socialno in materialno varnost. Zaradi bolezni se je znašla v zelo težkem položaju. Toženki je priznana tretja stopnja invalidnosti, s katero pri podjetju L. ni mogla dobiti ustreznega dela. Meni, da ni sama kriva, da je pri delu zbolela in da kot "tujka" ni imela nobenih pravic, ki gredo zaposlenim iz naslova invalidskega in zdravstvenega zavarovanja. Toženka je res podpisala novo najemno pogodbo za stanovanje, v katerem živi že 17 let, vendar jo je podpisala, ne da bi se zavedala njenega pravega pomena. Upoštevati je treba, da gre za preprosto osebo brez posebne izobrazbe in s pomanjkljivim znanjem slovenskega jezika. Glede na navedeno in glede na dolgoletno bivanje v stanovanju in redno plačevanje najemnine in obratovalnih stroškov, je upravičeno pričakovala, da je s podpisom te najemne pogodbe njen stanovanjski problem rešen in glede na dejstvo, da je vložila vlogo za sprejem v slovensko državljanstvo tudi ni pričakovala kakršnihkoli zapletov. Tožena stranka drugega stanovanja nima in tudi ne nobenega premoženja ne v Sloveniji ne v Bosni. Sporno stanovanje ji predstavlja edino streho nad glavo. Z izpraznitvijo stanovanja bi zapadla v socialno ogroženost, čeprav bi v drugačnih okoliščinah, če bi bila zdrava, bila lahko še vedno zaposlena v L. in tudi veljavnost pogodbe za stanovanje ne bi bila vprašljiva. Na koncu toženka ponovno poudarja, da v stanovanju živi že 17 let in da je zato skrajno neupravičeno in v nasprotju s temeljnimi načeli našega prava (Slovenija je socialna država) zahtevati od nje izpraznitev stanovanja in tako ustvariti socialni problem. Toženka si ne more kupiti lastniškega stanovanja niti si ne more najeti stanovanja za profitno najemnino, saj njen mesečni dohodek znaša 40.000,00 SIT. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pretežni del pritožbenih navedb se namreč tiče zdravstvenega stanja in razlogov, zaradi katerih naj bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja. To pa ni predmet tega postopka niti relevantno dejstvo v tem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, o katerih relevantnih dejstvih naj bi sodišče prve stopnje napravilo zmotne zaključke, pa ne pojasni. Celo nasprotno, tista dejstva, ki so pomembna za razsojo v tem sporu, celo potrdi kot nesporna ali pravilno ugotovljena. To pa so: da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo za stanovanje za določen čas, in sicer do prenehanja delovnega razmerja toženke pri L.; da je toženki delovno razmerje pri L. prenehalo 16.7.1999; da toženka stanovanje še vedno zaseda, ne da bi z lastnikom stanovanja podaljšala najemno pogodbo ali sklenila novo. Vse to pa je tisti dejanski stan, ki narekuje zaključek, da toženka stanovanje zaseda nezakonito in ga je dolžna izprazniti na podlagi 58. člena Stanovanjskega zakona (SZ). Kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, toženka predvsem pojasnjuje težave in okoliščine, zaradi katerih ji je prenehalo delovno razmerje (zaradi zdravstvenega stanja in težav pri pridobivanju slovenskega državljanstva), to pa ne predstavlja relevantnih dejstev v tem postopku: tako ni pomembno, da toženka ni kriva za prenehanje delovnega razmerja in tudi ne njeno dolgoletno bivanje v stanovanju. Stanovanjska razmerja so se po sprejetju SZ preoblikovala in sicer toženkino razmerje v stanovanjsko najemno razmerje za določen čas, ki sta ga stranki medsebojno uredili s pogodbo z dne 31.3.1998. Zgolj dolgotrajnost razmerja in redno izpolnjevanje obveznosti iz tega razmerja njegove narave ne spreminja. Odgovor na pritožbene trditve, češ, da se toženka ni zavedala pravega pomena pogodbe, ki jo je podpisala, pa daje že sodba prve stopnje, ki pojasnjuje, da je bila pogodba veljavno sklenjena kljub morebitni toženkini nezadostni pozornosti ob prebiranju pogodbe. Na presojo nadalje nima vpliva niti dejstvo, da toženka nima drugega premoženja in da bi z izselitvijo iz stanovanja postala socialno ogrožena. Zgolj težka situacija, v kateri se je očitno znašla, ne more narekovati drugačne odločitve tudi ob upoštevanju sicer ustavno deklariranega načela, da je Slovenija socialna država (2. člen Ustave RS).

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, saj niso podani razlogi, ki jih uveljavlja, kot tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakon o pravdnem postopku - ZPP). Zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).