VSL sodba I Cpg 569/2002

1.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da ne obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.087.949,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1998 dalje.
2.V preostalem delu, ko je ugotovljeno, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.076.075,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1998 do plačila, se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka potrdi.
3.4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 104.820,20 SIT, v roku 8 dni.
4.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 95.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.06.2003 do plačila, v roku 8 dni.

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, v celoti razveljavilo (1. točka izreka). Ugotovilo je, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 4.164.024,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1998 do plačila (2. točka izreka), medtem ko je v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Slednje je mogoče razumeti tako, da je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.164,30 (4.167.189,00 - 4.164.024,70) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1998 dalje. Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 206.299,80 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (4. točka izreka).

Tožena stranka se je proti navedeni sodbi pritožila (po pooblaščeni odvetnici). Iz vsebine pritožbe je razvidno, da se je pritožila proti 2. in 4. točki njenega izreka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, predlagala pa razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe z vrnitvijo zadeve v novo sojenje ali spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oz. zavrženjem tožbe. Pri tem je priglasila pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne sodbe do plačila.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena. 1.) Tožena stranka je nasprotovala odločitvi prvostopnega sodišča, ker naj ne bi prejela naročenega blaga, ampak neko drugo, pokvarjeno blago. Vendar pa pri tem ni izkazala dejstev iz 2. odstavka 35. člena Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Konvencije), da bi sodišče prve stopnje lahko štelo, da dobavljeno blago ni bilo istovetno naročenemu blagu. Torej problem ni bil v istovetnosti blaga, ampak v njegovi kakovosti. V tem pogledu pa tožena stranka ni dokazala (niti zatrjevala), da je o neustrezni kakovosti dobavljenega blaga kakorkoli in kadarkoli obvestila tožečo stranko. Prav tako pa ni dokazala (niti zatrjevala), da je bila neustrezna kakovost dobavljenega blaga tožeči stranki znana oz. da ji ni mogla ostati neznana. Zato je tožena stranka dolžna plačati kupnino.

2.) Tožena stranka je nasprotovala odločitvi prvostopnega sodišča, ker naj ne bi bila dolžna plačati zamudnih obresti. Vendar pa iz 78. člena Konvencije povsem nedvoumno izhaja, da je tožena stranka za čas zaostanka (zamude) pri plačilu kupnine dolžna plačati (zamudne) obresti.

Ker je tožeča stranka svojo terjatev v tuji valuti spremenila v terjatev v domači valuti, je tožena stranka pač dolžna plačati zamudne obresti po domačem zakonu. Od konverzije terjatve dalje je namreč tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti v domači valuti (v tolarjih).

3.) Tožena stranka je odločitvi prvostopnega sodišča nasprotovala tudi zato, ker naj tožeča stranka ne bi pravočasno začela postopka za ugotovitev obstoja prijavljene (in prerekane) terjatve v višini 4.167.189,00 SIT s pripadki oz. ker naj ne bi pravočasno nadaljevala že začetega postopka.

Iz podatkov stečajnega spisa izhaja, da je bila tožeča stranka napotena, da zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve začne oziroma nadaljuje postopek, s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 02.03.1999, opr. št. St 78/98-12-72. Navedeni sklep ji je bil (preko pooblaščenca) vročen dne 09.03.1999. Iz podatkov tega spisa pa ne izhaja, da bi tožeča stranka postopala po navedenem napotitvenem sklepu, in to v danem roku 15 dni. Ustrezno vlogo je namreč vložila (neposredno) šele dne 06.11.2001 (redna št. 15).

Vendar pa tožeča stranka zaradi tega ni izgubila pravnega interesa za vodenje predmetne pravde, saj ni izgubila pravice do poplačila svoje terjatve iz stečajne mase. Zato njene tožbe v še spornem delu ni treba zavreči. Ugotovitveni interes tožeče stranke je bil namreč podan še na koncu glavne obravnave (dne 15.11.2001). Ugotovitveni interes tožeče stranke je bil obsežen že v sami zakoniti napotitvi na pravdo, zato ga tožeči stranki ni bilo treba posebej zatrjevati niti izkazovati.

S tem v zvezi se ni mogoče strinjati s stališčem, da se 1. odstavek 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) nanaša na vsak postopek, ki ga začne upnik po napotitvenem sklepu zaradi ugotovitve terjatve, in da je začetek takega postopka tudi nadaljevanje zaradi stečaja prekinjenega postopka (sklep VS RS z dne 08.07.1999, opr. št. III Ips 88/99). Določbe 2. odstavka 144. člena ZPPSL namreč ni mogoče širiti tudi na primer, ko je bil postopek prekinjen po že vloženi tožbi po samem zakonu zaradi pravnih posledic začetka stečaja (sklep VSL z dne 07.03.2001, opr. št. I Cpg 152/2001). Tožeča stranka je namreč že z vloženo tožbo pred začetkom stečajnega postopka začela postopek za ugotovitev obstoja njene (v stečajnem postopku prerekane) terjatve, takrat še z dajatvenim zahtevkom.

Sicer pa tudi ne gre mešati ugotovitvenega interesa tožeče stranke, ki je obsežen v že vloženi tožbi in še posebej v samem napotitvenem sklepu, z nadaljevanjem prekinjenega postopka Pravdni postopek, ki je bil prekinjen po samem zakonu (4. točka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), se namreč nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali ko ga sodnik povabi, naj to stori (1. odstavek 208. člena ZPP). Torej prekinjenega postopka ne nadaljuje upnik (v stečajnem postopku) prerekane terjatve.

Sicer pa se je v obravnavani zadevi prekinjeni postopek nadaljeval že dne 17.12.1998, ko je stečajna upraviteljica prevzela pravdo, kar izhaja iz 1. točke izreka sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31.08.2001, opr. št. IX Pg 526/97-10. Torej se je prekinjeni postopek nadaljeval še preden je tožeča stranka (dne 25.01.1999) prijavila svojo terjatev stečajnemu senatu.

4.) Tožeča stranka je tožbeni zahtevek iz dajatvenega spremenila v ugotovitvenega šele v pripravljalni vlogi z dne 06.11.2001 (redna št. 15), vendar ji zaradi tega ni mogoče očitati pomanjkanja ugotovitvenega interesa. Kot je bilo že navedeno, je bil ta obsežen v napotitvenem sklepu z dne 02.03.1999. Ugotovitveni zahtevek (da se ugotovi obstoj terjatve) pa je bil vsebovan že v izvršilnem predlogu (oziroma tožbi) z dne 13.03.1997. Vsaka dajatvena tožba (in sodba) namreč nujno obsega tudi ugotovitveni del.

Sicer pa je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja tiste terjatve, ki jo je prijavila v stečajnem postopku in s katero je bila napotena na pravdo.

5.) S terjatvijo upnika v stečajnem postopku je mišljena tista terjatev (to je pravica zahtevati določeno izpolnitev), ki je obstajala na dan začetka stečajnega postopka, torej glavnica in obresti, ki so se natekle do dneva začetka stečajnega postopka. To pomeni, da bi bila tožeča stranka upravičena svojo terjatev v tuji valuti spremeniti v terjatev v domači valuti (po srednjem tečaju Banke Slovenije) na dan zapadlosti menice (dne 17.01.1997) in od takrat do dneva začetka stečajnega postopka (dne 19.11.1998) obračunati natekle obresti. Vendar pa je tožeča stranka konverzijo terjatve opravila šele v prijavi terjatve stečajnemu senatu dne 25.01.1999, torej po začetku stečajnega postopka. Ker pa se konverzija terjatve v skladu s 4. odstavkom 112. člena ZPPSL opravi na dan začetka stečajnega postopka (če je upnik ni opravil pred tem), se pokaže, da je očitek tožene stranke v tem delu utemeljen.

6.) Zato je sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava samo opravilo konverzijo terjatve tožeče stranke v tuji valuti (28.760.400,00 ITL s 6 % zamudnimi obrestmi od 21.01.1997 do 18.11.1998) v terjatev v domači valuti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan začetka stečajnega postopka (dne 19.11.1998). Pri tem je za izračun nateklih obresti (v višini 3.153.400,40 ITL, zaokroženo na 3.153.400,00 ITL) uporabilo obrestno obrestni izračun (28.760.400,00 ITL x 6 : 100 x 667 (345 + 322) dni : s 365 dni). Tako je ugotovilo (izračun je priložen), da konvertirana terjatev tožeče stranke v tuji valuti (31.913.800,00 ITL) znaša v domači valuti 3.076.075,40 SIT.

7.) Tako je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.087.949,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1998 dalje (1. točka izreka). V preostalem delu pa je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka izreka).

8.) Tožena stranka je sodišču prve stopnje očitala, da njegove odločitve v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti, ker je neobrazložena. Vendar pa je ta očitek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč (v tretjem odstavku obrazložitve na 4. strani sodbe) navedlo pravno podlago za odmero stroškov, medtem ko je njihova odmera po višini razvidna iz podatkov spisa (gl. list. št. 23). Torej odločitev prvostopnega sodišča o stroških vsebuje njihovo odmero po temelju in po višini.

9.) Vendar pa je drugostopno sodišče spremenilo sodbo prvostopnega sodišča. Zato je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP moralo ponovno odmeriti pravdne stroške (na podlagi določb Zakona o sodnih taksah (ZST) in Odvetniške tarife (OT)).

Ker je tožeča stranka uspela le s 73,81% tožbenega zahtevka, ji je sodišče druge stopnje namesto prvotno odmerjenih 206.299,80 SIT odmerilo le 152.269,90 SIT pravdnih stroškov.

Toženi stranki pa je sodišče druge stopnje priznalo pravdne stroške, ki jih je priglasila v pripravljalni vlogi z dne 15.10.2001 (redna št. 13). Tako ji je priznalo 136.295,00 SIT pravdnih stroškov (list. št. 17), pri čemer poudarja, da toženi stranki ni priznalo stroškov sodnih taks (za ugovor), ker iz podatkov spisa ni razvidno, da bi ji ti stroški tudi dejansko nastali. Toženi stranki je priznalo tudi stroške, ki jih je priglasila v stroškovniku, ki ga je vložila na naroku dne 15.11.2001. Tako ji je priznalo 44.880,00 SIT pravdnih stroškov (list. št. 24), pri čemer poudarja, da ji ni priznalo stroškov, ki jih je priglasila že v pripravljalni vlogi z dne 15.10.2001. Tako je toženi stranki skupno odmerilo 181.175,00 SIT pravdnih stroškov (list. št. 24) oziroma ob upoštevanju njenega uspeha v sporu (26,19%) le 47.449,70 SIT pravdnih stroškov (list. št. 24).

Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov pa je drugostopno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 104.820,20 SIT pravdnih stroškov (list. št. 24) - 3. točka izreka.

10.) Ker je tožena stranka s pritožbo (delno) uspela, ji je sodišče druge stopnje priznalo pritožbene stroške, ki jih je od zneska 1.087.949,30 (4.164.024,70 - 3.076.075,40) SIT odmerilo v skladu z določbami ZST in OT. Tako je toženi stranki odmerilo 95.200,00 SIT pravdnih stroškov (list. št. 38) - 4. točka izreka, pri čemer poudarja, da ji je ponovno priglašene stroške postopka na prvi stopnji priznalo že v okviru 3. točke izreka.

Glede na postavljeni zahtevek je sodišče druge stopnje povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke naložilo tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne sodbe do plačila (4. točka izreka).