VSL sodba I Cpg 1020/2000

1. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku 3. točke izreka deloma in v 4. točki izreka spremeni tako, da se glasi :
" Tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 65.443,20 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.1995 do plačila in za plačilo zneska 1.725.883,80 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1996 do plačila
s e z a v r n e.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka."
2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku 3. točke izreka potrdi za plačilo zneskov: - 31.419.097,82 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1996 do plačila - 98.164,80 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.1995 do plačila - 3.947.735,23 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1996 do plačila.
3. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe (prvi odstavek 3. točke izreka) tožbenemu zahtevku deloma ugodilo za plačilo zneska 37.092.716,85 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1996 do plačila in zneska 163.608,00 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.1995 do plačila. Prisojena zneska v višini 163.608,00 Sit s p.p. ter 3.947.735,23 Sit s p.p. temeljita na izstavljenih računih za opravljene storitve, prisojeni znesek 33.144.981,62 Sit s p.p. pa na vračilu posojila. V točki 4 izreka sodbe je sodišče toženi stranki naložilo plačilo izvršilnih stroškov postopka v višini 379.902,00 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.1995 do plačila; glede nadaljnih pravdnih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožena stranka se je zoper obsodilni in stroškovni del sodbe pravočasno pritožila iz "vseh pritožbenih razlogov". Navedla je, da sodišče ni presojalo izvedenih dokazov in da je sodbo nekritično oprlo le na izvid izvedenca. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo dejstva, da kredit še ni zapadel. Izpodbijana odločitev je po mnenju tožene stranke napačna tudi po višini. Glede obveznosti plačila storitev meni, da je sodločitev sodišča napačna. Sodišče ni ugotavljalo, kakšna cena bi bila primerna za posamezne storitve, kar pa je bilo dolžno ugotavljati v skladu z določilom člena 623 ZOR.

Tožena stranka izpodbija sodbo tudi v stroškovnem delu in predlaga, da sodišče tudi glede stroškov izvršilnega postopka upošteva enak princip kot pri nadaljnih stroških postopka, saj je tožeča stranka že po izdaji sklepa o prisilni poravnavi nad toženo stranko, vložila predlog za izvršbo, ne da bi upoštevala pogoje sklenjene prisilne poravnave. Glede na navedeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in toženi stranki dosodi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navedla je, da je izvedenec pravilno obračunal posojilo na dan zapadlosti in, da je le-to zapadlo v plačilo že na podlagi dejstva, da tožena stranka ni redno plačevala anuitet. Glede cene za opravljene storitve povdarja, da sta pogodbeni stranki ceno dogovorili v pavšalu. Če tožena stranka z zaračunano ceno ni bila zadovoljna, bi pogodbo lahko odpovedala. Glede na navedeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, potrdi sodbo in toženi stranki naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka.

Po predložitvi spisa na višje sodišče je tožeča stranka sodišče obvestila, da je bilo v Uradnem listu RS št. 18/2001 objavljeno, da je bila tožena stranka izbrisana iz sodnega registra.

Posledica izbrisa pravne osebe iz sodnega registra je prekinitev postopka (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave in po vložitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi v skladu z določilom člena 207/II ZPP. Sodišče prve stopnje pa bo moralo glede na predlog tožeče stranke za nadaljevanje postopka zoper ustanovitelje, pred vročitvijo sodbe sodišča druge stopnje, v skladu z določilom 1. odstavka 208. člena ZPP ustanovitelje pozvati, da prevzamejo pravdo in izdati sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka.

Pritožba je deloma utemeljena.

K pritožbi zoper odločitev o plačilu zneska 33.144.981,62 Sit po pogodbi o dolgoročnem kreditu

Med pravdnima strankama ni sporno, da sta podpisali pogodbo o dolgoročnem kreditu in Anex (priloga A 4 spisa), s katerim sta v letu 1993 dobo odplačevanja z 10 let spremenili na 25 let. Pritožnikova trditev, da sodišče prve stopnje tega dejstva ni upoštevalo, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil nad toženo stranko dne 15.6.1994 začet postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St... z dne .... Začetek postopka prisilne poravnave učinkuje na terjatve upnikov proti dolžniku. Na podlagi določila prvega odstavka 37. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS 67/93 - v nadaljevanju ZPPSL), se nedospele denarne terjatve upnikov proti dolžniku štejejo za dospele. V členu 38 istega zakona je določen način izračuna nezapadlih denarnih terjatev, ki se ne obrestujejo, ki pa ga v konkretnem primeru ni potrebno uporabiti, ker je z aneksom k pogodbi, ki je predmet spora, določeno obrestovanje in tudi višina obrestne mere. Trditev pritožnika, da v primeru, če je rok posojila daljši od roka izpolnitve po prisilni poravnavi, določilo o predčasni zapadlosti terjatve ne velja, nima opore v prej citirani določbi zakona o predčasni zapadlosti. To določilo pa ne izključuje možnosti drugačnega dogovora med upnikom in dolžnikom v postopku prisilne poravnave. ZPPSL določa petletno odložitev plačila kot najdaljši rok za izpolnitev obveznosti iz prisilne poravnave. Upnik posamezne terjatve lahko privoli v manj ugodne pogoje od tistih, ki mu jih mora dolžnik ponuditi v skladu z zakonom (primerjaj 4. točko 1. odstavka 47. člena ZPPSL). Upnik bi lahko privolil v izplačilo svoje terjatve namesto v ponujenih dveh letih, v petindvajsetih letih. V tem primeru bi bil ugovor toženca o nezapadlosti utemeljen. Ker pa toženec ni niti zatrjeval, da je tožnik v postopku prisilne poravnave pisno pristal na odplačevanje posojila ne glede na pogoje iz potrjene prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je z dnem začetka postopka prisilne poravnave posojilo štelo za dospelo. Na podlagi ugotovljenih pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave je za izračun višine posojila, glede katerega sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, terjatev pa tudi ni bila preizkušana v postopku prisilne poravnave, saj iz podatkov spisa izhaja, da upnik terjatve ni prijavil, sodišče prve stopnje upravičeno izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke. Temu je sodišče naložilo, da glede na podatke v spisu izračuna višino posojila na dan začetka postopka prisilne poravnave in jo obračuna v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Pritožnikova trditev, da je izračun napačen, je neutemeljena. Pritožnik ni navedel relevantnih razlogov, da bi sodišče lahko podvomilo v pravilnost izvedenčevega izračuna o stanju dolga, ki bi ga moral dolžnik plačati upniku, to je v višini 33.013.093,26 Sit v roku iz prisilne poravnave, to je do 14.12.1996. Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo zneska 33.013.093,26 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1996. Pritožbeno sodišče v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki na račun terjatve iz naslova vračila posojila priznalo več, kot je tožeča stranka zahtevala v tem postopku. Tožeča stranka je med postopkom specificirala zahtevek iz naslova danega posojila: - 60% zneska posojila v višini 23.691.864,36 Sit - 60% zapadlih in neplačanih anuitet in revalorizacijskih obresti v višini 5.736.119,34 Sit - 60% obresti po kreditu v višini 1.991.163,12 Sit Navedena specifikacija izhaja iz pripravljalnih vlog tožeče stranke z dne 2.7.1996 in z dne 5.11.1996. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka pri specifikaciji terjatve iz naslova posojila, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo zneska 1.725.833,80 Sit (nesklepčnost tožbe), zato je v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.725.833,80 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1996 do plačila, zavrnilo (358. člen ZPP). V preostalem delu, to je glede plačila zneska 31.287.259,46 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1996 do plačila, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi zoper odločitev glede plačila zneskov 3.947.735,23 Sit s p.p. in 163.608,00 Sit s p.p.

Prvostopenjsko sodišče je odločitev o plačilu opravljenih storitev oprlo na ugotovitev, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o opravljanju storitev (Priloga A 52), v kateri sta dogovorili tudi plačilo za opravljene storitve in možnost sporazumne spremembe cene (3. člen Pogodbe). Nadalje je ugotovilo, da pravdni stranki cene nista sporazumno spremenili ter zaključilo, da je zato tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati opravljene storitve po izstavljenih računih (razen za izstavljene račune št. 60039,60046,60058,60047 in 60059).

Trditev tožeče stranke, da bi glede na postavljeno zahtevo med postopkom, sodišče moralo določiti primerno ceno za posamezne storitve v skladu z določilom člena 623/II ZOR, ni utemeljena. V skladu z določilom člena 623/II ZOR določi sodišče plačilo, če le-to v pogodbi o delu, ni določeno. Ker pa je bilo plačilo v Pogodbi ( 3. člen Pogodbe ) določeno, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zaključilo, da mu plačila ni potrebno določati.

Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev o tem, da je del storitev tožeča stranka opravila za toženo stranko po dnevu začetka postopka prisilne poravnave, nepravilno sklepalo, da je te storitve v višini 163.608 Sit s p.p. tožena stranka dolžna plačati v celotnem (in ne za 40% znižanem znesku) tožeči stranki. Taka ugotovitev bi bila pravilna, če bi tožeča stranka zahtevala plačilo celotnega zneska. Tožeča stranka pa je celotni vtoževani znesek za opravljene storitve, ne glede na to ali so bile opravljene pred dnevom začetka prisilne poravnave ali po dnevu začetka prisilne poravnave, umaknila za 40% in vztrajala pri plačilu 60% terjatve. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo (3. točka 358. člena ZPP) tako, da je tožbeni zahtevek za 65.443,20 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.1995 do plačila zavrnilo (40% terjatve), v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Tožeča stranka je glede zamudnih obresti od zneska 3.947.735,23 Sit upravičena do plačila za čas od 15.12.1996, ko je zapadlo plačilo v skladu s potrjeno prisilno poravnavo po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St ... z dne ... ter od zneska 65.443,20 Sit od od dneva vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojnih listin dne 27.2.1995 (člen 279/II ZOR).

Utemeljena je pritožnikova trditev, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov izvršilnega postopka, ki jih je v višini 379.902,00 Sit naložilo v plačilo toženi stranki, ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin v višini celotne terjatve, kljub temu, da je bila že pravnomočno potrjena prisilna poravnava, s katero so bile dolžnikove obveznosti znižane za 40% in odložene do 14.12.1996. Pritožbeno sodišče je glede na delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje, v skladu z določilom člena 165/II ZPP odločilo o stroških vsega postopka. V skladu z določilom člena 154/II ZPP je glede na delni uspeh tožeče stranke odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V pritožbenem postopku sta priglasili stroške obe pravdni stranki. Glede na delni uspeh s pritožbo in delno utemeljene trditve tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, je pritožbeno sodišče tudi o pritožbenih stroških odločilo v skladu z določilom člena 154/II ZPP, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.