VSL sodba I Cpg 139/2002

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. in 4. tč. izreka) potrdi.
Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da obstoji njena terjatev do tožene stranke v znesku 17,600.194,56 SIT s pripadki in njena pravica do ločenega poplačila takšne terjatve iz nepremičnin tožene stranke, vpisanih v vl.št. 1 k.o. Preska v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, zavrnilo (1. in 2. tč. izreka). Ugodilo pa je zahtevku tožeče stranke na ugotovitev njene pravice do ločenega poplačila terjatve (tudi) v višini 13,115.534,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.2000 dalje do plačila iz nepremičnin tožene stranke, vpisanih v vl.št. 1 k.o. Preska v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani in tožečo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 295.012,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje (3. in 4. tč. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje oziroma, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu tožeči stranki prisodilo preveč, saj so bile njene terjatve iz sklenjenih posojilnih pogodb z vknjiženo zastavno pravico na nepremičninah zavarovane le do zneska 250,000.000,00 SIT z obrestno mero T+5,50 %. Tožeči stranki ne gre pravica do ločenega poplačila čez maksimirani znesek vpisane hipoteke.

Na vloženo pritožbo je nasprotna stranka odgovorila. Opozorila je na posamezne določbe pogodbe o zavarovanju terjatve z zastavo nepremičnin, sklenjene v notarski obliki dne 7.5.1999 in posledično menila, da pri vpisu v zemljiški knjigi ne gre za omejeni znesek zavarovane terjatve. Po njenem mnenju je pritožničino stališče v nasprotju z dejstvom, da je prijavljeno ločitveno pravico tožeče stranke priznala v višjem od vpisanega zneska. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi sporazuma o zavarovanju terjatve z zastavno pravico na nepremičninah, sklenjenega v obliki notarskega zapisa, ki ima izrecno značaj izvršilnega naslova, je tožeča stranka pridobila pravico, da si iz zastavljenih nepremičnin tožene stranke poplača dolg iz pogodbe o posojilu št. HK-ZRN 0066/99 z dne 23.4.1999 v višini, ki izhaja iz te pogodbe z vsemi pripadki oziroma morebitni nižji dolgovani znesek z vsemi pripadki in ostalimi stroški iz navedenega pravnega naslova (glej 3. čl., 8. čl., 1. odst. 7. čl. in 1. čl. pogodbe z dne 7.5.1999 - priloga A10 v zvezi s 1. in 2. odst. 250. čl. ZIZ).

Pritožnica se sklicuje na maksimiran obseg terjatve, zavarovane s hipoteko, ker je v evidenčnem listu C zemljiškoknjižnega vložka njenih nepremičnin vpisana terjatev do višine 250,000.000,00 SIT s pripadki po pogodbi o posojilu št. HK-ZRN 0066/99 z dne 23.4.1999 (priloga A4), to je z obrestmi v višini T+5,5 %.

Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni pojasnila podlage za izračun zneska priznane ločitvene pravice iz spornega naslova v višini 256,380.026,74 SIT, po mnenju pritožbenega sodišča, pa tudi pritožba ostaja v tem pogledu nejasna, kar posledično pomeni odsotnost pravne argumentacije za pritožničino stališče.

Vprašanje obsega terjatve tožeče stranke, glede katere ima ta ločitveno pravico na nepremičninskem premoženju tožene stranke, je sodišče prve stopnje, kot dejansko vprašanje, pravilno razrešilo in v posledici materialnopravno pravilno razsodilo.

Obseg zavarovane terjatve je pravilno iskalo v vsebini obligacijskega razmerja med strankama, ob katerem je tožeča stranka s citiranim sporazumom in vpisom hipoteke v zemljiško knjigo, pridobila še stvarno upravičenje za poplačilo svoje terjatve iz zastavljenih nepremičnin tožene stranke. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, izhaja pa tudi iz dokazno ocenjenih listin, da se je pogodba o posojilu št. HK-ZRN-0066/99 z dne 23.4.1999 (priloga A4) realizirala s tremi kasnejšimi pogodbami o dolgoročnih posojilih, sklenjenimi 10.5., 21.5. in 24.6.1999 (priloge A4-A6), kar je razvidno tudi iz II. čl. prve pogodbe, ki sta jo pravdni stranki označili kot okvirno pogodbo. Pritožnica prezre, v tem pa ostaja tudi v pritožbenih izvajanjih nerazumljiva, da iz okvirne pogodbe njenega posojilnega dolga ni mogoče ugotoviti, saj ta ne vsebuje vseh elementov za njegov obračun. Ne vsebuje namreč podatkov o času začetka teka dogovorjenih pogodbenih obresti, torej nastanka upniško dolžniškega razmerja, saj je bil ta odvisen prav od volje tožene s tranke (II okvirne pogodbe). Prav zato je določbo b 1. čl. notarske pogodbe (priloga A10) treba razumeti, da so bili med strankama dogovorjeni posojilni pogoji z učinkom za vsakokratno nakazilo (posojilo) na podlagi posebnih treh pogodb, sklicujočih se na okvirno pogodbo. Za izračun dogovorjenih pogodbenih obresti je v klavzuli e 1. čl. notarsko sklenjene pogodbe določena podlaga, saj je okvirna pogodba ni določila in je glede na zapisano voljo strank tudi (še) ni mogla.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim dejanskim zaključkom prvostopnega sodišča, na podlagi katerih je to zaključilo, da ima tožeča stranka, kot stečajni upnik pravico do ločenega poplačila svoje terjatve v tolikšnem obsegu, v kakršnem jo je uveljavila s prijavo v stečajnem postopku.

Navedene dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in materialnopravna presoja so tudi v skladu z zakonskimi določbami. Po določbi 3. odst. 13. čl. Zakona o zemljiški knjigi (Ur.l. RS št. 33/95 - ZZK) se terjatev, ki je zavarovana s hipoteko, vpiše tako, da se označi s številom denarnih enot, na katere se glasi v skladu z veljavnimi predpisi. Po določbi 4. odst. istega člena se v primeru dogovorjenih obresti vpiše tudi višina obrestne mere. Pravila terjajo opis zavarovane terjatve z opredelitvijo pravnega razmerja, iz katega zavarovana terjatev izvira, njeno višino in roke zapadlosti. Z vpisom v zemljiško knjigo se obligacijska pravica ne ustanavlja, niti ne spreminja, ustanavlja se le stvarna pravica. zato je identifikaciji obsega zavarovane terjatve zadoščeno, če se opis sklicuje na podroben opis v obligacijskem aktu, torej pogodbi med strankama (primerjaj komentar k 53. čl. ZZK na strani 259 izdaje Gospodarskega vestnika, Ljubljana 1998).

V obravnavanem primeru so vsi elementi posojilnega razmerja med pravdnima strankama določeni prav v treh konkretnih posojilnih pogodbah v zvezi z okvirno in tako je glede na vsa izpostavljena določila treba razumeti dogovor strank glede obsega hipoteke. Pritožbeno naziranje tožene stranke ne vzdrži niti v splošnem smislu. Zavarovanje posojil sodi med primere, ko se prav zaradi neobstoja vseh elementov za izračun terjatve v času sklenitve razmerja (in vpisu hipoteke kot pogodbeno dogovorjenega zavarovanja posojila) v zemljiško knjigo vpiše znesek glavnega dolga in višina eventualno dogovorjene obrestne mere, vendar se vpisana hipoteka razteza tudi na morebitne obveznosti, ki nastanejo med zastavnim upnikom in dolžnikom po sklenitvi zastavne pogodbe, a izvirajo iz istega obligacijskopravnega razmerja in zapadejo pred poravnavo s hipoteko zavarovane obveznosti (primerjaj 972. čl. ZOR). Smisel hipoteke je v varovanju upnikove terjatve do njene popolne poravnave (glej 4. odst. 63. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Ur.l. SFRJ št. 6/80, Ur.l. RS št. 4/91, ZTLR).

Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je z razlogi v tej odločbi sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožena s tranka ni priglasila. Tožeča stranka pa mora za odgovor na pritožbo sama kriti svoje stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).