VSRS Sklep I R 12/99

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Tožeča stranka je proti toženi stranki pri Okrožnem sodišču v N. dne 24.8.1998 vložila tožbo na ugotovitev solastnine in ureditev zemljiškoknjižnega stanja.

Tožena stranka je v posebni vlogi z dne 14.2.1999 predlagala prenos pristojnosti z Okrožnega sodišča v N. na drugo stvarno pristojno sodišče v državi. Okrožno sodišče v N. je sicer krajevno in stvarno pristojno, da razsodi o sporu, vendar pa je tožeča stranka odvetnica s sedežem pisarne v N. in je v neprestanih stikih s sodniki in uslužbenci Okrožnega sodišča v N. Na tem sodišču je bila zaposlena tudi kot pripravnica. Tudi njen oče je odvetnik s pisarno v N. in v stalnih stikih s sodniki pri Okrožnem sodišču v N. Če bi tožeča stranka s tožbo uspela, bi se lahko pojavil dvom v korektnost sojenja. Temu pa se tožena stranka želi izogniti.

Okrožno sodišče v N., ki je Vrhovnemu sodišču RS posredovalo vlogo tožene stranke za delegacijo pristojnosti, je mnenja, naj se predlogu tožene stranke ugodi.

Predlog ni utemeljen.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi, da naj postopa v posamezni zadevi drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (68. člen ZPP, zakona o pravdnem postopku). Tožena stranka se v svojem predlogu za delegacijo pristojnosti ne sklicuje na razloge ekonomičnosti, temveč v okviru besedila omenjene zakonske določbe na druge tehtne razloge, ki naj bi bili v tem, da je tožnica odvetnica s sedežem pisarne v N. in da je bila svojčas sodna pripravnica pri sodišču, pred katerim teče postopek. Po izrecnem besedilu vloge tožene stranke naj bi se s sojenjem pred Okrožnim sodiščem v N.

pojavil dvom v korektnost sojenja. Vendar pa svojega stališča predlagatelj delegacije ne obrazloži. Okoliščina, da ima tožnica sedež svoje odvetniške pisarne v N. in da je poklicno v stikih s sodniki v N., sama po sebi še ne kaže na obstoj nevarnosti, da bi zaradi vplivanja mogla biti ogrožena nepristranost sojenja. Sodnik mora pri sojenju vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja (2. člen zakona o sodniški službi - Ur. list RS, št. 19/94). V tej smeri niti predlagatelj delegacije, niti Okrožno sodišče v N. v spremnem dopisu, ne navajata nič konkretnega, kar bi moglo povzročiti nastanek dvoma o nepristranosti sojenja pri krajevno in stvarno pristojnem sodišču. Tudi okoliščina, da je tožnica pred več leti opravljala pripravniško prakso pri sedanjem Okrožnem sodišču v N., sama po sebi še ne pomeni tehtnega razloga, ki bi pogojeval prenos pristojnosti.

Po povedanem je bilo treba predlog za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče zavrniti.