VSRS Sklep II Ips 492/97

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, pripisanih vl. št. 6, 40, 118 in 148 k.o. G. ter vl. št. 333, 416, 572 in 679 k.o... - ki so prešle v družbeno lastnino na podlagi izjav o odpovedi lastninski pravici, ki jih je pri Občini L. podal predlagateljev oče v dneh 28.6.1963 in 16.6.1964 - pri čemer naj bi bila denacionalizacija opravljena bodisi v naravi bodisi z izplačilom odškodnine, za ponovno kupljeno parc. št. 117/2 vl. št. 40 k.o... pa z izplačilom odškodnine. Odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da predlagatelj ni niti zatrjeval obstoja okoliščin, ki bi kazale na silo, grožnjo ali zvijačo državnega organa ali predstavnika oblasti v času podpisa izjav o odpovedi lastninski pravici - take okoliščine pa tudi niso bile ugotovljene na podlagi izvedenih dokazov.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je vložil predlagatelj pravočasno revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa, tako da bo zahtevi za denacionalizacijo ugodeno, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepov druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo odločanje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku), v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku nasprotni udeleženci na vročeno revizijo niso odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane - bodisi formalno opredeljeno in vsebinsko konkretizirano ali vsaj vsebinsko konkretno očitano. Noben izmed revizijskih razlogov ne ustreza tej zahtevi. Revident torej, kljub drugačni uvodni napovedi, ne zatrjuje na upošteven način (konkretno, kakor terja 386. člen ZPP) nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijanem sklepu ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijanega sklepa, ki ne more biti predmet revizijskega preskusa (3. odstavek 385. člena ZPP).

Predlagatelj se sklicuje ("opozarja") na zakonsko dikcijo 5. člena ZDen (Zakona o denacionalizaciji, Ur. l. RS 27/91-I), češ da "se predlagatelj kot fizična oseba že po samem zakonu šteje za denacionalizacijskega upravičenca, saj je dejstvo, da je premoženje njegovih prednikov prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti" - in da "gre torej za zakonito pridobljeno pravico, ki je neomajna". Taka "razlaga" te zakonske določbe ni le njena skrajna in povsem neutemeljena poenostavitev, temveč je tudi njeno samovoljno "dopolnjevanje" z domnevo, da so bili vsi pravni posli, na podlagi katerih so (v obdobju, ki ga obravnava ZDen)

določene stvari prešle iz zasebnega v splošno ljudsko premoženje (državno last), sklenjeni zaradi sile, grožnje ali zvijače kakšnega državnega organa oziroma predstavnika oblasti - z zakonsko domnevo torej, zaradi katere naj bi (po razumevanju revidenta, kakor vse kaže) predlagatelj denacionalizacije nemara ne bil dolžan navajati ničesar o obstoju take sile, grožnje ali zvijače, pač pa naj bi bilo trditveno in dokazno breme o neobstoju teh okoliščin (po tej logiki) očitno na strani denacionalizacijskega zavezanca. Take domneve 5. člen ZDen seveda ne vsebuje.

Po določbi 5. člena ZDen je upravičenec do denacionalizacije oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Glede na namen ZDen - odpraviti krivice, povzročene s podržavljanjem premoženja na podlagi predpisov, izdanih do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963 (1. do 5. člen ZDen) - je grožnjo, silo in zvijačo v smislu njegovega 5. člena sicer treba pojmovati širše, kakor pa je to veljalo po pravnih pravilih par. 869 do 871 ODZ (Občnega državljanskega zakonika)

oziroma velja po določbah 60. do 65. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Torej je pri denacionalizacijskih zahtevkih po 5. členu ZDen potrebna širša razčlenitev konkretnega ravnanja prejšnjega lastnika v času sklenitve obravnavanega pravnega posla, prav tako pa tudi razčlenitev tedanjih splošnih družbenih razmer in konkretnih razmer, v katerih je živel prejšnji lastnik (po zahtevku denacionalizacijski upravičenec), vključno z oceno medsebojnega vpliva vseh teh dejavnikov.

Izhodišče določbe 5. člena ZDen pa je vendarle delovanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je bilo v zvezi s sklenitvijo izpodbijanega pravnega posla in ki je bilo usmerjeno prav na njegovo sklenitev, torej na prenos upravičenčevih stvari oziroma premoženja v državno last. Potrebna je zatorej razlaga, ki je v skladu s temeljnim smotrom ZDen (omogočiti popravo krivic, povzročenih s podržavljenjem), vendar pa spet ne razlaga, ki bi zanemarila jasno pravno podlago za denacionalizacijo po 5. členu ZDen: hibnost pravnega posla, ker zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti poslovna volja prejšnjega lastnika ob sklenitvi pravnega posla ni bila svobodna, torej prava. In to brez kakšne zakonske domneve o obstoju teh napak volje. V procesnem položaju strank je povsem jasna posledica takega, torej pravilnega materialnopravnega izhodišča: predlagatelja zadene v denacionalizacijskem postopku trditveno in dokazno breme glede teh napak volje pri sklenitvi obravnavanega pravnega posla. Prav tak, torej materialnopravno pravilen je bil pristop sodišč prve in druge stopnje k odločanju o predlagateljevi zahtevi.

Zaradi vsega doslej povedanega je neutemeljen revizijski očitek, da "gre pri obeh sodiščih za zavzeto stališče, da je potrebno dokazovati nekaj, kar je seveda splošno znano" in da torej "očitno postavljata tudi vprašanje smiselnosti določbe 5. člena ZDen" ter sta tako (po prepričanju revidenta) "naključna oba izpodbijana sklepa, saj sta med drugim tudi v nasprotju z veljavno sodno prakso". Noben izmed teh očitkov ne drži. Prav tako je neutemeljeno revizijsko vztrajanje pri prepričanju, da zadošča sklicevanje predlagatelja denacionalizacije na splošne razmere v času pravnoposlovnega prehoda premoženja v državno last. To prepričanje je v reviziji izraženo s stališči, da "dve laični izjavi iz leta 1963 in leta 1964 ne smeta biti usodni", ker da "ne predstavljata ničesar drugega kot izsiljevanje, prisilo", saj je "splošno znano ... da je bilo ... tudi v letih 1963 in 1964 opravljenih veliko prisilnih razlastitev" - in je "povsem absurdno pričakovati, da se nekdo zglasi ne nekem uradu in odsvoji obsežno premoženje kar tako, meni nič tebi nič ..." - in ker je "to nekaj povsem neobičajnega, tudi nenormalnega" naj bi bilo jasno, da je "predlagateljev prednik, za katerega je bilo s strani njegovih svojcev vzorno poskrbljeno, torej na stara leta podlegel pritiskom državnega organa".

Sporne nepremičnine so prešle v družbeno lastnino (prej splošno ljudsko premoženje, po dikciji ZDen v državno last) na podlagi dveh izjav (z dne 28.6.1963 in z dne 16.6.1964) o odpovedi lastninski pravici - torej odpovedi, kakršno je predvideval in urejal 66.b člen tedanjega Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. l. SFRJ 26/54-53/62), kakor je pravilno navedlo sodišče druge stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno šteli, da je tudi tako (po obliki in zakonsko določeni vsebini enostransko) odpoved lastninski pravici mogoče in treba obravnavati po določbi 5. člena ZDen, ki velja za pravne posle. Vendar pa zanjo velja vse, kar je bilo navedeno prej o vsebini te zakonske določbe. Zato je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da predlagatelj niti ni zatrjeval obstoja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na silo, grožnjo ali zvijačo državnega organa oziroma predstavnika oblasti, usmerjeno na predlagateljevega očeta v času, ko se je z navedenima dvema izjavama odpovedal lastninski pravici na spornih nepremičninah. Sodišči prve in druge stopnje pa se niti nista ustavili pri tem, ampak sta na podlagi izvedenih dokazov tudi izrečno ugotovili, da je bila odločitev predlagateljevega očeta za sporni izjavi o odpovedi lastninski pravici premišljena in odraz njegove prave in resnične pogodbene volje, ugotovili še podrobneje: kakšen razlog je predlagateljev oče imel za tako odločitev (pridobitev družbene pomoči zase in za ženo v času, ko je imel že 77 let, oba otroka pa sta se odselila); da je ta interes tudi uresničil (od 1.7.1963 sta z ženo prejemala družbeno pomoč, od izročitve nepremičnin pa je tudi odpadla davčna obveznost); in da ni v izvedenih dokazih nobene podlage za sklepanje, da je grozila predlagateljevemu očetu prisilna razlastitev.

Revizijski očitek, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali dveh listin, predloženih glede družbene pomoči in davčnih obveznosti predlagateljevih staršev, se spušča v dejansko podlago izpodbijane sodbe - po 3. odstavku 385. člena ZPP nedovoljeno in za nameček še netočno (sodišče druge stopnje mu je na tretji strani sodbe podrobno odgovorilo na podoben pritožbeni očitek).

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.