VSRS Sklep VIII Ips 85/96

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepov pristojnih organov toženca z dne 1.7.1993 in 12.11.1993, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje, ker ji je osebno delovno dovoljenje za eno leto, ki ji je bilo izdano kot državljanki SFRJ, poteklo. Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj revizijsko sodišče obe odločbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med drugim je navajala, da ni iskala nove zaposlitve, pri tožencu pa je bila v delovnem razmerju za nedoločen čas in je potreba po njenem delu še vedno obstojala. Toženec bi moral zanjo podati vlogo za pridobitev novega delovnega dovoljenja, saj sama takšne vloge ni mogla podati. Sodišče ni sprejelo stališča do te toženčeve opustitve, zato je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa zakonita.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Razlogi zaradi katerih izpodbija revizija odločbo sodišča druge stopnje so neutemeljeni. Zakon o zaposlovanju tujcev (ZZT - Uradni list RS, št. 33/92) je na novo uredil položaj tujcev, ki se nanaša na delo v Republiki Sloveniji, kamor so uvrščeni tudi državljani nekdanje SFRJ oziroma državljani drugih republik nekdanje SFRJ. Po prvem odstavku 23. člena ZZT lahko pridobijo ti delavci osebno dovoljenje za eno leto, če so bili na dan uveljavitve tega zakona v delovnem razmerju za nedoločen čas in imajo manj kot 10 let delovne dobe v Republiki Sloveniji. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila tožnica državljanka SFRJ in da je imela na dan uveljavitve tega zakona devet let in deset mesecev delovne dobe. Glede na to ji je bilo izdano osebno delovno dovoljenje za eno leto. Po tretjem odstavku 23. člena ZZT pridobijo osebe iz prejšnjih dveh odstavkov osebno delovno dovoljenje, če zanj zaprosijo v roku 90 dni od uveljavitve tega zakona. Tožnici je bilo izdano osebno dovoljenje za dobo enega leta, katerega veljavnost je potekla 14.10.1993. Po navedbah revizije tožnica vloge za novo dovoljenje ni mogla podati, vendar je treba pritrditi stališču sodišča druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je delodajalcu prepuščeno, da sam odloči ali bo v primeru, ko delavcu osebno dovoljenje preneha, sam zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja tujcu. Prvi in drugi odstavek 6. člena ZZT med drugim določata, da se delovno dovoljenje izda na vlogo delodajalca za določen čas, ki ne more biti daljši od enega leta, ni pa določeno, da je delodajalec dolžan tako vlogo poslati Republiškemu zavodu za zaposlovanje, ki je pristojen za izdajo delovnih dovoljenj, ne glede na to, ali je bilo z delavcem sklenjeno delovno razmerje za določen ali za nedoločen čas in ali so dani pogoji za izdajo delovnega dovoljenja po določilih drugega odstavka 5. člena ZZT. Po določilih prve alinee 13. člena ZZT tujcu delovno dovoljenje preneha s potekom časa, za katerega je bilo izdano, v obravnavanem primeru s 14.10.1993. Po 16. členu ZZT tujcu med drugim preneha delovno razmerje pri delodajalcu, če mu preneha delovno dovoljenje po prvi alinei 13. člena tega zakona z dnem prenehanja delovnega dovoljenja. Glede na to, sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 393. člena ZZP revizijo s sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).