VSRS Sklep Dsp 10/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača iz naslova dodatka za stalnost 1.591,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrne stroške postopka.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo dodatka za naprej, to je za čas od 16. 8. 2007 do 30. 11. 2007 in plačilo stroškov postopka in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da uveljavljanje dodatka za stalnost kot sestavnega dela plače, ni čista denarna terjatev, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati z neposredno tožbo pred delovnim sodiščem. Tožeča stranka zoper odločbo z dne 3. 12. 2002, s katero je bilo odločeno o pravici do dodatka in njegovi višini, ni ugovarjala. Zahtevek za izplačilo višjega dodatka je vložila šele 16. 8. 2007. Zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo razlike za čas od 1. 7. 2003 do 15. 8. 2007 zavrglo. Hkrati je sklenilo, da se revizija zoper sklep o zavrženju tožbe ne dopusti.

3Zoper sklep o nedopustitvi revizije se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da vlaga pritožbo na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ker smatra, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Meni, da je dodatek za stalnost čisti denarni zahtevek, ki se lahko uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem. Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji) ne določa roka v katerem mora biti vložena zahteva za denarno terjatev, zato se lahko vloži kadarkoli. Tožbeni zahtevek je oblikovan kot čista denarna terjatev iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2003 do 15. 8. 2007 in ne kot pravica. Tožeča stranka smatra, da v sodni praksi sodišč druge stopnje o pravnem vprašanju; ali se dodatek za stalnost nanaša na pravico, ali na denarno terjatev iz delovnega razmerja, ni enotnosti, da Vrhovno sodišče o tem še ni odločalo in da je potrebno v sodni praksi odgovoriti navedeno vprašanje. Zato meni, da je revizijo potrebno dopustiti.

4Pritožba je bila na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep o nedopustitvi revizije pritožba dovoljena le iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih oziroma uveljavlja prvo alinejo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, kar glede na določbo tretjega odstavka navedenega člena, ni dovoljen pritožbeni razlog. Presoja pogoja za dopustitev revizije iz prve alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 je namreč prepuščena izključno sodišču druge stopnje in takšne presoje stranka s pritožbo ne more izpodbijati.

8Glede dovoljenih pritožbenih razlogov po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče (npr. v sklepu VIII Pri 79/2007 z dne 4. 12. 2007), da mora pritožnik navesti oziroma se izrecno sklicevati na konkretne odločbe Vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotnost prakse sodišč druge stopnje.

9Ker tožeča stranka navedenim zahtevam ni zadostila, saj v pritožbi ni navedla nobene ustrezne sodne odločbe, s katero bi dokazala, da odločitev v zadevi pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, oziroma da v praksi sodišč druge stopnje glede bistvenih vprašanj za odločitev ni enotnosti, pritožbi ni mogoče ugoditi. Zato je sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

10Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora.