VSRS Sodba I Ips 108/2006

Zahtevi pooblaščenke sina obsojene S.K. za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila S.K. spoznana za krivo storitve zločinstva ovajanja po 3. točki 3. člena ZKND ter ji je bila na podlagi 16. člena Uredbe o vojaških sodiščih (UVS), v skladu z 18. členom ZKND izrečena kazen pet let odvzema prostosti s prisilnim delom in izguba političnih in državljanskih pravic z izjemo roditeljskih pravic za dobo petih let, v plačilo pa so ji bili naloženi tudi stroški kazenskega postopka. V kazen ji je bil vštet čas prebit v preiskovalnem zaporu od 9.8.1945 dalje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila pooblaščenka obsojenkinega sina zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka ter vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenko oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Meni namreč, da v mesecu aprilu leta 1944 obarvanega naklepa, da se zruši ali spravi v nevarnost obstoječa državna ureditev ni moglo biti, saj takrat družbene ureditve, ki jo je ščitil ZKND še ni bilo in je zato ni mogoče ne ogroziti, še manj zrušiti. V poštev je prišla tako uporaba Uredbe o vojaških sodiščih, kolikor pa zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sodba ne vsebuje prepričljivih razlogov o odločilnih dejstvih, pa izpodbija dokazno oceno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

A.

V zahtevi uveljavljane kršitve določb materialnega kazenskega zakona so:

1.- dejanje kot je opisano v izreku ne vsebuje vseh elementov obravnavanega kaznivega dejanja predvsem ne obarvanega naklepa, da je dejanje storjeno z namenom, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev Federativne Ljudske Republike Jugoslavije (FLRJ). Brez znakov temeljnega kaznivega dejanja, ki so predpisani v 2. členu ZKND, pa ne more biti nobenega izvršitvenega dejanja iz 3. člena tega zakona. Poleg tega pa predstavlja zakonski znak zločinstva iz 3. točke 3. člena večje število prijavljanj (vrši prijavljanja) in ne eno samo dejanje, kot se to očita obsojenki.

2- sodišče je v nasprotju s splošno sprejetimi načeli kazenskega prava priznanimi od civiliziranih držav in mednarodne skupnosti retroaktivno uporabilo zakon.

B.

Uveljavljana kršitev določb ZKP:- sodba ne navaja nobenega dejstva ali dokaza ali kakršnegakoli drugega razloga, iz katerega bi bilo mogoče sklepati da je obsojenka ravnala z namero, da izzove ukrepe terorja in prisiljevanja, ki so navedeni v zakonu.

A/1 Prvi člen ZKND omejuje veljavnost tega zakona samo na kazniva dejanja zoper narod in državo. Predmet zaščite je širša družbena skupnost, ogroženi pa morajo biti splošni nacionalni interesi in ustavna ureditev. Za storitev kaznivega dejanja se tako zahteva obarvan naklep, to je namen, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj in temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast (prvi odstavek 2. člena tega zakona). Pred tem je podobno državno ureditev ščitil paragraf 98. Kazenskega zakona Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kasneje pa so bila ta dejanja opredeljena v 114. členu Kazenskega zakonika Federativne Republike Jugoslavije (kontrarevolucionarno ogrožanje družbene ureditve). V 3. členu ZKND pa je opredeljeno, kdo je lahko storilec kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona in sicer je to, kot določa 3. točka, lahko tudi tisti, ki stori vojno zločinstvo ali izvaja službo v sovražnikovi vojski. Kaj je vojno zločinstvo je navedeno primeroma. Storilec vojnega zločinstva pa je med drugim lahko tudi tisti, kdor ob času vojne ali sovražnikove okupacije vrši prijavljanja, ki imajo za rezultat v tej točki navedene ukrepe terorja in prisiljevanja.

V konkretni kazenski zadevi ni očitka, da bi obsojenka zasledovala cilj z nasiljem zrušiti ali spraviti v nevarnost obstoječo državno ureditev FLRJ, kar je sicer razumljivo, glede na to da je bilo dejanje storjeno v mesecu aprilu leta 1944, torej v času, ko država FLRJ še ni obstajala. Glede na to, da ne gre za kaznivo dejanje iz 2. člena ZKLD obsojenka tudi ne more odgovarjati za kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena tega zakona (ker je to lahko le storilec kaznivega dejanja iz 2. člena). Poleg tega pa določba 3. točke 3. člena zahteva ponavljajoče ravnanje storilca "vrši prijavljanja, ki imajo za rezultat ukrepe terorja in prisiljevanja", ne pa enkratnega ekscesnega ravnanja. Dejanje mora biti torej izvršeno z obarvanim naklepom (rušenja države) in v večjem obsegu, torej v takšnem obsegu, da predstavlja napad na vrednote, ki so širšega pomena za družbeno skupnost. Obseg ravnanja mora biti takšen, da pomeni del velikega oziroma sistematičnega ravnanja pri izvajanju politično motiviranih ciljev, ki so opredeljeni v 2. členu. Zadoščalo bi sicer tudi enkratno ravnanje, vendar pa mora biti iz očitka v izreku in obrazložitve razvidno, da je bilo to dejanje storjeno v okviru nekega sistematičnega politično motiviranega ravnanja obdolženca.

Glede na navedeno je potrebno presoditi še ali bi obsojenka lahko odgovarjala kot vojna zločinka po Uredbi o vojaških sodiščih. Prehodna določba 18. člena ZKND je namreč določala, da se za dejanja storjena pred uveljavitvijo tega zakona uporabljajo določbe UVS, razen če je ta predpis milejši (kar pomeni, da je bila veljavnost določb UVS podaljšana tudi v čas veljavnosti ZKND).

Trinajsti člen navedene Uredbe določa, da so vojni zločinci tisti državljani Jugoslavije, okupatorskih ali drugih držav, ki nastopajo kot organizatorji, naredbodajalci, pomagači in neposredni storilci masovnih umorov, mučenj, prisilnega izseljevanja, odvajanja v taborišče in prisilno delo itd. Torej tudi Uredba zahteva ponavljanje kriminalne dejavnosti v velikem obsegu, ali pa status vodilnega v organizaciji oziroma združbi, ki se ukvarja z izvrševanjem navedene kriminalne dejavnosti. Kot je bilo že povedano bi sicer bilo možno, da bi lahko storilec odgovarjal tudi za enkraten eksces, vendar pa bi se mu moralo očitati in dokazati, da je to storjeno kot del nekega večjega sistematičnega ravnanja, ki pomeni vojni zločin.

Tak očitek pa izrek sodbe v obravnavani kazenski zadevi vsebuje. Obdolženki se namreč očita, - da je ovadila Č.M. domobrancem, kar je imelo za posledico, da so domobranci dne 9.4.1944 Č. aretirali, zaprli in odgnali v internacijo kjer je umrla ter - da je navedeno ovadila (z obarvanim naklepom) "v nameri, da izzove v času sovražne okupacije ukrepe terorja in nasilja zoper prebivalce Jugoslavije". Iz navedenega torej izhaja, da se je obdolženki očitalo konkretno ravnanje (ovadba), obarvan naklep in sistematično ravnanje zoper širše družbene vrednote oziroma, da je ravnala z namenom izzvati ukrepe terorja in nasilja zoper prebivalce Jugoslavije, ne pa enkratnega ravnanja ovaditi sosedo, s katero se ni razumela.

A/2 Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ni utemeljena v delu, kjer sodišču očita nezakonito retroaktivno uporabo zakona. Že ustavno sodišče je namreč v odločbi U-1/6/93 zavzelo stališče, da niso v nasprotju z Ustavo RS zlasti (tudi) vsi tisti elementi določb, ki so omogočali sojenje za dejanja, storjena pred uveljavitvijo Uredbe, če so bila ta kazniva po splošnih od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih. Nobenega dvoma tako ni, da v kolikor gre za kaznivo dejanje vojnega zločinstva retroaktivna uporaba zakonov ne more biti nezakonita. V tem primeru gre za kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo, ki že kot tako ne more predstavljati nove pravne norme, temveč gre le za oživitev mednarodne pravne norme, ki je eksistirala že prej ob upoštevanju primata mednarodnega vojnega prava nad nacionalnim pravom. Njeno izrecno proklamiranje v kasnejši zakonodaji je tako le deklaratorne in ne konstitutivne narave, oziroma gre za nov zakon samo v formalnem, ne pa v dejanskem smislu.

Ad B Utemeljena pa je zahteva v delu kjer uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma v delu, kjer navaja, da sodišče ni obrazložilo očitka v izreku, da je obdolženka vršila ovadbo v nameri, da izzove v času sovražne okupacije ukrepe terorja in nasilja zoper prebivalce Jugoslavije. Šele kolikor bi sodišče ta element kaznivega dejanja ugotovilo bi namreč lahko zaključilo, da je obsojenka vojna zločinka. Ker sodba o tem nima razlogov je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.