VSRS Sklep I Up 993/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1520/2002-4 z dne 14.8.2002.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.7.2002 (1. točka izreka) in zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka pri reševanju ugovora tožeče stranke zoper odredbo o dodatnem ukrepu z dne 14.6.2002, ugovoru delno ugodila (glede točke 1.2.1. odredbe), v ostalem pa ugovor zavrnila (glede točk 1.1., 1.2.2., 1.2.3. in 2.). V odredbi o dodatnem ukrepu z dne 14.6.2002 je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka ni ravnala v skladu s točko 2.2. izreka odredbe o odpravi kršitev z dne 10.5.2002, ker pooblaščenim osebam tožene stranke ni omogočila pregleda poslovnih knjig (točka 1.1.), ugotovila način oviranja nadzora tožene stranke nad svojim poslovanjem (točke 1.2.1.1. in 1.2.1.2.) ter naložila nadzornemu svetu tožeče stranke, da zaradi opustitev, naštetih v predhodnih točkah, razreši predsednico uprave in člana uprave, zadolženega za področje financ in računovodstva, v 30 dneh od prejema te odredbe in najkasneje do 31.10.2002 imenuje nova člana (točka 2.). Tožena stranka je izdala odredbo v postopku zavarovalnega nadzora nad tožečo stranko, na podlagi 3. odstavka 181. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 13/00, 91/00 in 21/02, ZZavar).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je v upravnem sporu, začetem na podlagi 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) dopustna tožba le zoper posamični akt (ali dejanje), ob izpolnitvi nadaljnjih predpostavk za sprožitev spora po tej zakonski določbi. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke ter iz predhodno izdane odredbe o dodatnih ukrepih, na katero se izpodbijana odločba nanaša, izhaja, da je tožena stranka odločala o obveznostih tožeče stranke na podlagi določb ZZavar, kjer so obveznosti predpisane. Zato, po mnenju sodišča, ni mogoče sklepati, da je izpodbijana odločba akt iz 3.

odstavka 1. člena ZUS, ki se v upravnem sporu lahko izpodbija po tej zakonski določbi. Samo sklicevanje tožeče stranke, da so ji z izpodbijano odločbo kršene ustavne pravice, pa na presojo pravne narave izpodbijanega akta, ki po mnenju sodišča predstavlja dokončni posamični akt iz 2. odstavka 1. člena ZUS, ne more vplivati. Zato je sodišče tožbo zavrglo po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS. Takšno odločitev je sodišče sprejelo, ne glede na to, da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe z dne 7.8.2002 podrejeno predlagala, naj sodišče tožbo obravnava v rednem upravnem sporu. Izpodbijana odločba tožene stranke namreč po določbah 282. člena ZZavar ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, temveč je lahko samo predmet posebnega sodnega varstva pod pogojem, določenim v 3. odstavku 282. člena ZZavar. Ker je sodišče odločilo, da v obravnavanem primeru upravni spor ni dopusten, tudi ni podlage za obravnavanje predlagane začasne odredbe po 69. členu ZUS. Vsebinsko odločanje o takšnem predlogu je po presoji sodišča možno le, če tožba, v zvezi s katero se začasna odredba predlaga, uspešno prestane predhodni preizkus, torej če ni razlogov za njeno zavrženje.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 2. točke 72. člena ZUS. Navaja, da ZUS v 3. odstavku 1. člena, ki je v bistvu realizacija ustavne določbe 2. odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije (URS), določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Odločba tožene stranke je arbitrarno presodila določbe 301. člena ZZavar, saj se je postavila na stališče, da tožena stranka lahko zahteva posredovanje podatkov, ki jih sploh ne potrebuje za opravljanje nadzora, ki se nanaša na obvladovanje zavarovalniških tveganj. S tem je kršila 22. člen URS. Kršila pa je tudi 35. člen URS, ki varuje pravico do zasebnosti in ki je na področju podatkov opredeljena z določbami zakona o varstvu osebnih podatkov. Prav iz razloga, ker ZZavar izključuje upravni spor, gre za primer iz 3.

odstavka 1. člena ZUS. Ker je sodišče menilo, da v tem primeru ne gre za upravni spor, ki ga obravnava ZUS v 3. odstavku 1. člena, je upravni spor kljub temu dovoljen neposredno na podlagi 1. odstavka 157. člena URS. Po tej določbi je namreč dovoljen upravni spor zoper vsak dokončen posamični akt, s katerim državni organ ali nosilec javnih pooblastil odloči o pravicah ali obveznostih posameznikov ali organizacij. Odločba tožene stranke nalaga tožeči stranki oziroma njenemu nadzornemu svetu razrešitev dveh članov uprave. Nobenega dvoma ni, da s tem nalaga tožeči stranki obveznost. Zato je določba 282. člena ZZavar v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. To pravno stališče je tožeča stranka uveljavljala že v tožbi, vendar se ni zdelo sodišču prve stopnje vredno niti z enim stavkom odgovoriti nanjo. Sodišče lahko po 156. členu URS tudi po uradni dolžnosti prekine postopek in začne postopek pred ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti protiustaven. Ker sodišče prve stopnje ni odgovorilo na pravne trditve tožeče stranke, je kršilo 22. in 25. člen URS. Ker je sodišče zavrglo tožbo, je posledično zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ne da bi jo vsebinsko sploh presojalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi 74. in 79.

člena ZUS izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana odločba tožene stranke v obravnavani zadevi ni tak akt iz 3. odstavka 1. člena ZUS, ki bi se lahko na tej podlagi izpodbijal v upravnem sporu. Z izpodbijano odločbo tožene stranke je bilo odločeno o ugovoru proti odredbi o dodatnem ukrepu, s katero so bile določene obveznosti tožeče stranke, ki izhajajo iz ZZavar. Glede na izrecno določbo 282. člena ZZavar ta odločba tožene stranke o ugovoru ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, temveč je lahko predmet posebnega sodnega varstva pod pogojem, določenim v 3. odstavku 282. člena ZZavar. To pa pomeni, da je zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer proti končni odločbi, če jo bo tožena stranka izdala. Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo tožeče stranke po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS. Ker gre za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov po vsebini. Tudi ne gre za kršitev ustavnih pravic, če je sodišče odločalo v skladu z zakonom.

Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera izmed strank v postopku tako predlaga, prekiniti postopka in zahtevati presojo ustavnosti zakona. Sicer pa tožeča stranka lahko sporno zakonsko določbo (282. člen ZZavar) sama izpodbija s pobudo pred Ustavnim sodiščem RS, če je ta določba relevantna v njenem primeru in če ima pravni interes v zvezi s tem.

Ker je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča tožba tožeče stranke utemeljeno zavržena, že zaradi tega ni nobene utemeljene podlage, da bi pritožbeno sodišče o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 1.

odstavku 69. člena ZUS odločilo drugače, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (73. člen, v zvezi s 68. členom ZUS).