VSRS Sodba I Up 771/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 566/99-7 z dne 15.6.2000.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 26.2.1999. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice N.G. z dne 4.9.1998, s katero ji je carinski organ prve stopnje v ponovnem postopku na podlagi 4. odstavka 30 b člena Carinskega zakona (v nadaljevanju CZ/76) v povezavi s 1.

odstavkom 182. člena Carinskega zakona (1995) naložil, da je dolžna v roku 3 dni od dneva dokončnosti odločbe plačati carino v znesku 530.249,00 SIT za blago, uvoženo (z ugodnostjo iz 30 b člena Carinskega zakona-CZ/76) po UCD Carinske izpostave V. z dne 31.3.1992. V obravnavani zadevi je sporno le, kdo je carinski zavezanec. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je v rubriko 8 UCD z dne 31.3.1992 vpisana kot carinski zavezanec. Glede na določbo 24. člena CZ/76 (po kateri je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prenaša blago na območje Slovenije ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu dolžan plačati carino), je tožeča stranka s tem, ko je v polje 8 UCD sebe navedla kot carinskega zavezanca, prevzela obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če uporabnik blaga (I.S.S. d.o.o.) svoje obveznosti izvoza predelanega blaga ne bo izpolnil. Tožbeni ugovor, da je v obravnavanem primeru carinski zavezanec navedeni uporabnik uvoženega blaga in ne tožeča stranka, je zato neutemeljen. Dejstvo, da navedeni uporabnik blaga ni izpolnil svojih obveznosti, je lahko relevantno le v notranjem razmerju med tožečo stranko in uporabnikom, v carinskem postopku pa je dolžan dajatve vselej poravnati carinski zavezanec.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Vztraja pri tožbenih navedbah. Glede na načelo materialne resnice je potrebno ugotoviti, komu je bilo blago namenjeno, kdo je uvoznik in ali je obstajalo poslovno razmerje, kakšna je bila volja strank. Ker se sodišče s temi, pomembnimi okoliščinami, ni ukvarjalo, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev.

Pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja in jih, v izogib ponavljanju, ne navaja ponovno. Pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovoljeno.

Okoliščine, ki jih tožeča stranka v pritožbi navaja kot neugotovljene, na ugotovitev carinskega zavezanca v tem primeru ne morejo vplivati, saj je bistveno le, kdo je z vpisom v polje 8 UCD prevzel obveznost plačila carine. To pa v obravnavanem primeru ni sporno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.