VSRS Sklep I Up 1079/2000

Pritožba se zavrže.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 7.9.1999 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote T. z dne 26.8.1998, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja-begunke za čas prebit v begunstvu od 5.11.1944 do 15.5.1945 in iz tega statusa izhajajoče pravice, ter odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja begunke.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je po določbi 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, v nadaljevanju ZZVN), ki je veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa, žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 2. členu ZZVN je ob pogojih 1. člena tega zakona žrtev vojnega nasilja - begunec oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (1. odstavek 2. člena), oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (2. odstavek 2.

člena) in oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN (3. odstavek 2. člena). Utemeljen je tožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je svojo odločitev napačno oprla na okoliščine, ki niso pravno pomembne v tem primeru in ki po ZZVN ne predstavljajo dejanske podlage za odločitev o tožničini pravici. Določba 2.

odstavka 2. člena ZZVN, na podlagi katere tožnica uveljavlja zahtevek za priznanje žrtve vojnega nasilja, ne predpisuje, da bi moralo biti nad takšno osebo dejansko izvajano vojno nasilje. Kot pravno relevantnih za izpolnjevanje tega statusa tudi ne določa življenjskih razmer, v katerih je oseba živela po pobegu in ne območja, kamor je pobegnila. Pomembno je le, ali je tožnica pobegnila pred grozečim ukrepom prisilne izselitve. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožnica skupaj s člani svoje družine v času pred pobegom živela v K. vasi (izselitveni pas) in da je dne 30.10.1941 skupaj z družinskimi člani pobegnila v B. (izven izselitvenega pasu), od koder se je vrnila 31.5.1945. Tožnica je v postopku z listinami (razglas o državnopolitičnih ukrepih v obmejnem ozemlju z dne 20.10.1941, potrdilo Muzeja narodne osvoboditve M., potrdilo Muzeja političnih zapornikov, internirancev in izgnancev B.) in pričami dokazovala, da je pobegnila pred grozečim ukrepom prisilne izselitve. Tožena stranka je dokaze zavrnila brez ustrezne obrazložitve, kar po presoji sodišča predstavlja kršitev temeljnega načela Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o presoji dokazov, ki bi lahko vplivala na pravilnost sklepa o dejanskem stanju in s tem tudi na odločitev o stvari. V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala upoštevati stališča, ki jih je v izpodbijani sodbi zavzelo sodišče in ponovno preizkusiti odločbo organa prve stopnje.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je mislila, da bo dosegla pravico, saj je vse, kar je napisala in povedala, resnično. Sklicuje se tudi na izjavo priče F.L. Prisilna izselitev je grozila njej in celi družini, kar izhaja iz listin in so potrdile tudi priče. Ne razume, zakaj so njenemu zahtevku enkrat že ugodili, potem pa to ovrgli, saj sedaj ne ve več, kaj naj naredi. Prosi, "da bi jo vsaj sedaj uslišali".

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Pritožba zoper sodbo upravnega sodišča prve stopnje, po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 1. odstavkom 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes je možnost, da stranka v postopku izboljša svoj pravni položaj. V obravnavanem primeru pa je tožnica s tožbo v celoti uspela, saj je bila prav zaradi njene tožbe, v kateri je tudi smiselno predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo tožničine navedbe v tožbi, tožnica, po presoji pritožbenega sodišča, ni imela pravnega interesa za vložitev pritožbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je kot pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje, zavrglo nedovoljeno pritožbo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS.