VSRS Sklep I Up 656/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2580/97-7 z dne 27.5.1999.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 12.9.1997, kot prezgodaj vloženo. Z njim je tožena stranka zavrgla zahtevo za revizijo, s katero je tožeča stranka izpodbijala njen sklep o izbiri najugodnejšega ponudnika za opravljanje svetovalne dejavnosti na področju varstva potrošnikov v svetovalnih pisarnah v L., C. in N.M. z dne 11.8.1997.

V razlogih je navedlo, da je javni razpis, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 35 dne 13.6.1997, samostojni javni razpis in ne dokončanje postopka oddaje javnega naročila, pričetega z objavo v Uradnem listu RS, št. 6 dne 7.2.1997. Ker je bil objavljen po uveljavitvi Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/97 v nadaljevanju ZJN), ga je potrebno izvesti po določbah ZJN in ne po določbah Odredbe o postopku za izvajanje javnega razpisa za oddajo javnih naročil (Uradni list RS, št. 28/93 in 19/94 v nadaljevanju Odredba), ki je z uveljavitvijo ZJN prenehala veljati (1. odstavek 76. člena ZJN). Le tisti postopki oddaje javnih naročil, za katere so bili razpisi objavljeni že pred uveljavitvijo ZJN, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, se lahko izvedejo po določbah Odredbe ali po drugih predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZJN (2. odstavek 76. člena ZJN).

Zoper sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je mogoča pritožba na revizijsko komisijo kot organ druge stopnje (63. člen ZJN). Šele zoper njeno odločitev, ki je v upravnem postopku dokončna, je po presoji sodišča prve stopnje dopusten upravni spor. Zato je sodišče prve stopnje tožbo zoper akt tožene stranke zavrglo kot prezgodaj vloženo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov 1.

odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je zoper sklep tožene stranke z dne 11.8.1997 vložila zahtevo za revizijo dne 22.8.1997. Zoper sklep z dne 12.9.1997, s katerim je bila njena zahteva za revizijo zavržena, pa je dne 19.9.1997 vložila še pritožbo, ki jo je tožena stranka zavrgla z dopisom. Zato meni, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi drugostopnega molka po 2. odstavku 26. člena ZUS ter da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Javni razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 35 dne 13.6.1997, je tudi po presoji pritožbenega sodišča samostojni javni razpis. Ker ne gre za razpis, objavljen pred uveljavitvijo ZJN, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se postopek oddaje javnega naročila izvede po določbah ZJN, ki je začel veljati dne 20.5.1997.

ZJN določa obvezna ravnanja naročnikov pri oddaji javnih naročil (1. člen). Naročniki so uporabniki proračuna in drugi (1. točka 2.

člena). Ko naročniki kupujejo blago in storitve na trgu, ne nastopajo kot nosilci oblasti ali v izvrševanju javnih pooblastil, temveč stopajo v civilno pravna razmerja z ostalimi subjekti. V takšni (neoblastni) vlogi je po presoji pritožbenega sodišča, v konkretnem primeru javnega razpisa, nastopala tožena stranka. Zato oddaja javnega naročila ni upravni akt, temveč akt poslovanja tožene stranke, ko je ta nastopala kot gospodarski subjekt v eni izmed faz pri sklepanju obligacijsko pravnih razmerij. Tako opredeljeni akt poslovanja ne pridobi lastnosti upravnega akta niti tedaj, kadar o zakonitosti postopka javnega naročila odloča revizijska komisija. Ne glede na to, da ZJN ureja tudi poseben postopek za oceno ravnanja naročnika pri oddaji javnega naročila (členi 63-71 ZJN), to je v postopku revizije, se v tem posebnem kontrolnem postopku ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi organa, katerega akt je predmet revizije, ampak poseben organ - revizijska komisija kot neodvisno strokovno telo pri odločanju o zahtevi za revizijo preverja, ali je naročnik upošteval kogentne norme ZJN. ZJN zoper njegove odločbe ne predvideva pravnega sredstva, ponudnik, ki se ne strinja z odločitvijo revizijske komisije, lahko uveljavlja le odškodnino pri sodišču splošne pristojnosti (71. člen ZJN). Zaradi navedenega gre po presoji pritožbenega sodišča pri odločitvi tožene stranke za akt, ki ni upravni akt. Ne samo da ZJN v svojih določbah zoper odločitev revizijske komisije ne predvideva upravnega spora, akta tožene stranke tudi sicer ni možno opredeliti kot akt, zoper katerega je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po določbah ZUS.

Glede na navedeno, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo in tožbo zavrglo. Ker pa v obravnavani zadevi ne gre za upravni akt oziroma za akt, ki se sploh lahko izpodbija v upravnem sporu, bi moralo svojo odločitev o zavrženju tožbe opreti na določbo 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, kar pa v obravnavani zadevi na odločitev ne vpliva.

Ker niso podani ne uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS, v zvezi z določbo 68. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.