VSRS Sklep I Up 1050/99

Ob reševanju pritožbe se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 3115/97-12 z dne 15.9.1999 razveljavi in tožba zavrže.

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije zavrnilo tožbo proti odločbi z dne 17.11.1997, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo, ki naj bi jo vložil F.B. po odvetniku M.Č., zoper odločbo Upravne enote B. z dne 29.7.1997. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo odvetnika M.Č. za vrnitev premoženja prejšnjemu lastniku I.B., z utemeljitvijo, da vloga ni bila popolna v smislu 62. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in da jo vlagatelj (odvetnik M.Č. za F.B.) kljub večkratnemu pozivu na dopolnitev ter opozorilu na posledice, ni dopolnil. Ker pa je upravni organ že uvedel postopek, vloge ni mogel zavreči iz formalnih razlogov. Po presoji sodišča je tožena stranka ravnala pravilno, ko je zavrnila pritožbo zoper prvostopno odločbo že zato, ker F.B. ni verjetno izkazal pravnega nasledstva po I.B. Zgolj zatrjevanje, da je pravni naslednik po upravičencu, tudi po presoji sodišča, ne zadostuje. Pravno nasledstvo je verjetno izkazano, če vlagatelj zahteve to izkaže z listino, iz katere izhaja, da je že določen za dediča ali, da izkaže sorodstveno razmerje do prejšnjega lastnika premoženja.

V pritožbi tožnik ponavlja tožbene navedbe ter med drugim navaja, da je samo splet nenavadnih okoliščin, kot sta smrt vlagatelja zahteve F.B. in nerazumljivo obnašanje njegove pravne naslednice H.B.

botrovala, da upravnemu organu niso bile predložene vse potrebne listine. Obstoj pravnega nasledstva po pokojnem I.B. in upravičenost do vložitve zahteve F.B. pa je možno brez težav in nesporno ugotoviti že na podlagi zemljiškoknjižnih in ostalih listin, ki se že od vsega začetka nahajajo v denacionalizacijskem spisu. Če pa je v tej zadevi resnično sporno med strankama to, kar navaja tožena stranka v 3.

odstavku na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe (v tem delu je navedeno, da med spisno dokumentacijo ni nobenega dokazila o tem, da bi bil I.B. jugoslovanski državljan po 9.5.1945 oziroma da bi mu bilo to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo), potem ta okoliščina zanesljivo ne more biti razlog za takšno odločanje.

Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe z navodilom upravnim organom, da nadaljujejo z denacionalizacijskim postopkom.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Ob reševanju pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožba F.B., vložena po odvetniku M.Č., ni dovoljena.

Po določbi prvega odstavka 76. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v skladu z določbo 16. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba. Kdo je fizična in kdo pravna oseba, urejajo pravila materialnega prava. Sposobnost biti stranka zato ustreza pojmu pravne sposobnosti na področju materialnega prava, torej sposobnosti biti nosilec pravic in obveznosti. Fizična oseba jo pridobi z rojstvom, izgubi pa s smrtjo.

Iz predloženih spisov, zlasti iz tožbe, je razvidno, da je bil F.B., ki je bil v tožbi označen kot tožnik, v času vložitve tožbe že mrtev, zato ni imel sposobnosti biti stranka v postopku, kar je ena od temeljnih predpostavk za dopustnost tožbe. Napake tožbe, vložene po odvetniku M.Č. v imenu mrtvega F.B., že glede na naravo napake same, kljub napačnemu pozivu sodišča prve stopnje, ni bilo mogoče odpraviti. Tudi ne s kasneje predloženim pooblastilom H.B. z dne 23.8.1999, s katerim je kot hči tožnika pooblastila odvetnika M.Č., da jo zastopa v tem upravnem sporu. Kot je razvidno iz predloženih spisov, pa je odvetnik M.Č. že v upravnem postopku opravljal procesna dejanja za F.B. brez pooblastila, kar posebej ugotavlja že organ prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča neoverjena fotokopija pisma F.B. odvetniku M.Č. z dne 29.8.1990 ne predstavlja pooblastila za zastopanje v postopku denacionalizacije v smislu določb 59. in 61. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (1986).

Ker mora sodišče v skladu z 80. členom ZPP ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko pravdna stranka, in ker pri umrli fizični osebi in njeni posledični nesposobnosti biti stranka ne gre za tako pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče odpraviti, bi moralo že sodišče prve stopnje tožbo odvetnika M.Č., vloženo v imenu pokojnega F.B., zavreči.

Ker sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, ampak jo je presojalo po vsebini, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti skladno s 3.

odstavkom 75. člena ZUS razveljavilo njegovo sodbo in zavrglo tožbo.