VSRS Sodba I Up 18/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 597/97-11 z dne 18.11.1998.

Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in iz odločbe tožene stranke izhaja, da je tožena stranka z odločbo z dne 25.2.1997, zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota L. z dne 21.4.1995, kolikor se ta nanaša na 1. točko izreka, po kateri morata investitorja do dne 23.5.1995 odstraniti 4 m pasovnega temelja iz betona v širini 12 cm in tri kovinske palice í 35 mm višine 140 cm na zemljišču s parc. št. 908/2 k.o. B. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške; kolikor se nanaša na 4. točko, v kateri je določeno, da bosta stroške izvršbe plačana investitorja na podlagi posebnega sklepa; kolikor se ta nanaša na 5. točko, s katero je odločeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Odpravilo pa je 2. točko izreka, v kateri je bilo odločeno, da za objekt iz 1. točke izreka veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ter 3. točko izreka, s katero je bilo odločeno, če investitorja do 23.5.1995 ne bosta opravila naloženega dejanja iz 1. točke izreka odločbe, bo to opravilo pooblaščeno podjetje - ekipa za odstranjevanje nedovoljenih gradenj dne 13.6.1995 na stroške investitorja, in nadomestilo z novo 3. točko, ki se glasi: "Če investitorja ne bosta izvršila naloženega dejanja na način v roku, kot je to določeno v 1. točki izreka odločbe, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njune stroške."

Tožena stranka ugotavlja, da tožnika za sporni poseg nimata ustreznega dovoljenja. Zato je inšpekcijski ukrep utemeljen glede na določbo 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 in 18/93, 47/93 in 71/93). Ta določa, da odredi organ urbanistične inšpekcije, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, da se objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje in to na investitorjeve stroške.

Sodišče je tožbo zoper navedeno odločbo tožene stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Iz upravnih spisov izhaja, da je urbanistični inšpektor opravil ogled 12.4.1995 in ugotovil, da sta tožnika zgradila ograjo brez ustreznega dovoljenja.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve postopka v upravnem sporu. Sodišče bi moralo opraviti glavno obravnavo in samo ugotoviti dejansko stanje. Res sta zgradila ograjo brez ustreznega dovoljenja. Toda dovoljenja niti ne potrebujeta. Ne gre za pomožni objekt po 51. členu ZUN. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca. Ta bi moral oceniti, ali gre za poseg, ki zahteva priglasitev. V državi je letno preko 1500 posegov v prostor, ki ne potrebujejo nikakršnega dovoljenja. Gre za izvajanje lastninskih upravičenj. O njunem predlogu za odložitev izvršbe, ki sta ga vložila še po takrat veljavnem 17. členu ZUS, še ni bilo odločeno. Zaradi nepravilne uporabe materialnega zakona je bila kršena vrsta njunih ustavnih pravic: pravica do poštenega sojenja, pravica do odločanja v razumnem času in pravica do izvrševanja lastnine. Predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbenega ugovora, da gre v konkretnem primeru pri postavitvi ograje le za uporabo lastnine in izvajanje lastninskih upravičenj, ne pa za poseg v prostor, za katerega ne bi bilo potrebno prav nobeno dovoljenje (niti priglasitev). Ali gre za poseg v prostor ugotavlja pristojni inšpektor. Ta je v konkretnem primeru po opravljenjem postopku ugotovil, da gre za poseg v prostor. Tudi sicer za stališče, ki ga uveljavlja pritožba, v ZUN ni podlage.

Tožnika ne v tožbi, ne v pritožbi ne trdita, da sta za sporni poseg pridobila ustrezno dovoljenje, to je odločbo o dovolitvi priglašenih del, kot to ugotavlja inšpekcijska odločba. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da ima izrečeni ukrep podlago v 73. členu ZUN. O zadevi je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Ker tožnika glavne obravnave nista zahtevala, niso bile kršene določbe postopka v upravnem sporu, če je odločalo na seji (drugi odstavek 50. člena ZUS). Če o predlogu tožnikov za odlog izvršbe še ni bilo odločeno (kot to zatrjujeta v pritožbi), imata možnost, da ravnata v skladu z določbami ZUP in ZUS, ki urejajo molk organa. Ne more pa to vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi.

Ker glede na navedeno niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je skladno z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.