VSRS Sklep I Up 134/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep (2. točka izreka) Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 14/2001-8 z dne 10.1.2001.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 21.12.2000, s katerim je tožena stranka zavrgla pobudo za razpis referenduma o uvedbi pregona z lisicami z dne 8.12.2000 in 18.12.2000 (1. točka izreka sodbe, št. U 14/2000-8 z dne 10.1.2000).

Z 2. točko izreka navedene sodbe pa je sodišče prve stopnje s sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica predlagala, da sodišče začasno odloži objavo tistega dela Odloka Mestne občine L. z dne 27.11.2000, ki predpisuje uvedbo "lisic", do izdaje pravnomočne sodne odločbe na podlagi 2. odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000 - ZUS).

Sodišče prve stopnje citira določbe 2. odstavka 30. člena, 1. in 2. odstavka 69. člena ZUS. Sodišče prve stopnje meni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da se na določbo 2. odstavka 30. člena ZUS tožnica očitno pomotoma sklicuje v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj se v primeru, če so izpolnjeni predpisani pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS, namreč izda začasna odredba po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS le v primerih, ko tožeči stranki grozi prisilna izvršitev posamičnega konkretnega upravnega akta, ki se izvršuje v upravnem izvršilnem postopku, za kar pa v predlagani odložitvi objave dela predmetnega Odloka Mestne občine L. očitno ne gre.

V obravnavanem primeru, ko tožnica z zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga začasno odložitev objave tistega dela Odloka Mestne občine L., ki predpisuje uvedbo "lisic", tožnica sicer ni opredelila pravne podlage, na podlagi katere od sodišča zahteva izdajo začasne odredbe in ni navedla, na katero izmed določb 1. ali 2. odstavka 69. člena ZUS opira svojo zahtevo, vendar po mnenju sodišča prve stopnje iz njenega predloga smiselno izhaja, da sodišču predlaga izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

V zahtevi za izdajo začasne odredbe mora tožeča stranka verjetno izkazati obstoj pravnega razmerja in obstoj hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja. S takšnim zahtevkom tožeča stranka predlaga posebno ukrepanje, ki je različno od spornega pravnega razmerja, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep. Pravno razmerje je po mnenju sodišča prve stopnje, glede na izpodbijani sklep tožene stranke, izpolnjevanje zakonskih in statutarnih pogojev pobude volilcem za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma ter s tem implicitno njene pravne veljavnosti. Obstoj spornega pravnega razmerja, kot prvega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe, je po presoji sodišča prve stopnje tožnica izkazala. Hujše škodljive posledice, kar je drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, je tožnica utemeljevala s splošno in pavšalno trditvijo, da bi začetek izvajanja navedenega Odloka Mestne občine L. ustvaril nepopravljive ali pa vsaj težko popravljive posledice. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnica niti ne navaja, v čem naj bi takšne posledice z uveljavitvijo spornega odloka nastopile zanjo ali morda za podpisnike s prvotnega seznama pobude. Zato sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe tudi po 2. odstavku 69. člena ZUS ni moglo izdati in jo je zato kot neutemeljeno zavrnilo, saj tožnica ni izkazala obstoja zakonskih razlogov za izdajo začasne odredbe.

Tožnica v pritožbi zoper prvostopni sklep ponavlja obrazložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Poudarja, da v konkretnem primeru ne gre za tožbo proti odločbi, ki je namenjena posamezniku, pač pa za preprečitev uveljavitve splošnega akta z naknadnim referendumom, kar je bistvena razlika. Zaradi tega je treba po njenem mnenju tudi smiselno drugače obravnavati pojma: "škodljive posledice" in "grozeče nasilje". Uveljavitev splošnega akta, ki vsebuje prisilne ukrepe, ogroža vse naslovljence in ne le njo osebno. Gre torej za vse tiste osebe, ki imamo v centru mesta Ljubljana vsakodnevne težave z iskanjem zakonitega in cenovno dostopnega parkirnega prostora (občani in nezaželjeni prišleki iz okolice). Uveljavitev vsakega represivnega ukrepa predstavlja ogrožanje. Tak ukrep, kot je priklepanje avtomobilov (in to kar 24 ur na dan neprekinjeno), pa po njenem mnenju povzroča vsem prizadetim izredno težko popravljive škodljive posledice, saj se "lisic" ne moreš znebiti drugače, kot da Mestni občini L. takoj izročiš zahtevano količino gotovine. Potem pa moraš ob avtu čakati še eno uro na redarja, ki naj bi "lisice" snel, pa tudi, če si bolan in je zunaj - 10 stopinj C. Vsakega prizadetega "lisice" torej nujno prizadenejo tudi kot nasilje. Povsem nesprejemljivo bi torej bilo te ukrepe najprej izvajati, potem pa jih ukiniti, ker bi referendum uspel ali ker bi se npr. izkazalo, da taki ukrepi niso zakoniti. Do takega primera je v zvezi z "lisicami" že enkrat prišlo v času, ko so občinske oblasti volilce že osrečile s takim ukrepom, potem pa se je izkazalo, da so "lisice" nezakonite. Kljub temu, da se je takrat pokazalo, da so "lisice" nezakonite, občina ni vrnila denarja ali odškodnine nikomur od prizadetih.

Predlaga, da pritožbeno sodišče s tožbo izpodbijani sklep spremeni in zadrži objavo tistega dela Odloka o cestno prometni ureditvi Mestne občine L. z dne 27.11.2000, ki predvideva vklepanje avtomobilov v "lisice".

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je priglasilo udeležbo v upravnem sporu kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZUS v 2. odstavku 69. člena določa, da tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni izkazala konkretnih hujših škodljivih posledic in s tem potrebo po začasni ureditvi stanja, da se te odvrnejo.

Pravilna in na podlagi zakona utemeljena je zato odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu in pravilni ter zakoniti so tudi razlogi izpodbijanega sklepa. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča z zahtevo za izdajo začasne odredbe tožnica predlaga posebno ukrepanje (odložitev objave dela odloka z dne 27.11.2000), ki ni istovetno s spornim pravnim razmerjem, ki je nastalo z izpodbijanim sklepom z dne 21.12.2000 o zavržbi pobude za razpis navedenega referenduma. Pravno razmerje je glede na ta sklep, ki se v tem upravnem sporu izpodbija, izpolnjevanje zakonskih in statutarnih pogojev (tožene stranke)

pobude volilcem za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma ter s tem implicitno pravne veljavnosti te pobude.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica izkazala obstoj spornega pravnega razmerja, kot prvega pogoja za izdajo zahtevane začasne odredbe. Ni pa izkazala hujših škodljivih posledic, kar je drugi pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Tožnica namreč hujše škodljive posledice, kar navaja tudi v pritožbi zoper prvostopni sklep, utemeljuje s splošno in pavšalno trditvijo, da bi začetek izvajanja Odloka Mestne občine L. z dne 27.11.2000 (ureditev prometnih razmer v L.) kot represivnega ukrepa, kar bi se preprečilo z uveljavitvijo naknadnega referenduma, ustvaril nepopravljive ali pa vsaj težko popravljive posledice. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica niti v pritožbi ne navaja, v čem konkretno naj bi takšne posledice z uveljavitvijo spornega odloka nastopile zanjo ali morda za podpisnike s prvotnega seznama pobude. Pač pa le na splošno razlaga, da uveljavitev tega odloka kot represivnega ukrepa predstavlja ogrožanje oziroma da vsakega prizadetega "lisice" nujno prizadenejo tudi kot nasilje.

Tožnica v upravnem sporu namreč lahko uveljavlja samo svoje pravice in pravne interese. Tožnica ne more v lastni zahtevi za izdajo začasne odredbe zastopati interesov drugih pri odložitvi objave dela navedenega odloka o ureditvi mestnega prometa v L. (27.11.2000), ko hkrati v upravnem sporu izpodbija sklep tožene stranke z dne 21.12.2000 v zvezi s pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma. Kolikor tožnica uveljavlja javni interes v predmetni zadevi, sodišče pripominja, da je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je sodišču prve stopnje dne 9.1.2001 prijavilo udeležbo v upravnem sporu.

Očitana nezakonitost izpodbijanega sklepa tožene stranke (z dne 21.12.2000) zaradi pobude volilcem za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma pa je predmet odločitve o glavni stvari in ne predmet začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 69. člena ZUS in utemeljeno zavrnilo zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. in 68. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točko izreka v sodbi in sklepu z dne 10.1.2000).