VSRS Sklep I Up 1146/2000

Pritožbama se ugodi in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2158/2000-2 z dne 23.11.2000 v izreku spremeni tako, da se glasi: "Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne."

Sodišče prve stopnje je s sklepom št. U 2158/2000-2 z dne 23.11.2000 odločilo, da se zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe delno ugodi in se najdalj do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži izvajanje cenika za posamezne tarifne skupine toplote (Uradni list RS, št. 103/2000) in cenika za posamezne tarifne skupine plina (Uradni list RS, št. 103/2000), da se toženi stranki do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu prepove sprejemanje in objavljanje novih cenikov za posamezne tarifne skupine toplote in posamezne tarifne skupine plina, v ostalem delu se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne. Po njegovi presoji tožeča stranka verjetno izkazuje potrebo po odvrnitvi hujših škodljivih posledic, ki so v onemogočanju izvajanja njenih zakonitih funkcij varstva javnega interesa. Lokalna skupnost z gospodarskimi javnimi službami v javnem interesu zagotavlja materialne javne dobrine zaradi zadovoljevanja javnih potreb (1. člen Zakona o gospodarskih javnih službah, Uradni list RS, št. 32/93, ZGJS). V javnem podjetju lokalna skupnost zagotavlja gospodarske javne službe, kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno (6. člen ZGJS). Pri zagotavljanju javnih dobrin je pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju teh potreb (2. člen ZGJS). Vpliv javnega interesa in dostopnost storitev gospodarske javne službe Energetski zakon zagotavlja prav z omejitvijo samostojnosti izvajalcev pri oblikovanju in določanju cen svojih storitev z obveznim soglasjem lokalne skupnosti, ki ga predpisuje v 97. členu. Onemogočanje izvrševanja ustanoviteljskih pravic, ki jih ZGJS in Energetski zakon dajeta lokalni skupnosti kot ustanovitelju javnega podjetja zaradi varovanja javnega interesa, ki je po presoji sodišča verjetno izkazano že z vsebino izpodbijanega cenika, v katerem akt ustanovitelja ni naveden, kot to določa 209. člen ZUP, pa predstavljajo tiste hujše škodljive posledice, ki narekujejo izdajo začasne odredbe. Ni pa sodišče ugodilo zahtevi predlagatelja, da se toženi stranki zagrozi z denarno kaznijo, v primeru, da se ne drži odredbe sodišča, ker za to ni pravne podlage. Sklep, izdan na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS, se namreč izvrši po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (2. odstavek 91. člena ZUS).

Pritožbo vlagata tožena stranka in H.M.L. d.o.o..

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana stranka. Po določbah veljavnih predpisov odloča o cenah oziroma o tarifah za uporabo javnih dobrin ustanovitelj. Ustanovitelj tožene stranke je H.M.L. in ne tožeča stranka. Po določbah ZGJS odloča o cenah ustanovitelj (26. člen ZGJS). Po 4. členu Uredbe o oblikovanju cen distribucije pare in tople vode za namene daljinskega ogrevanja (Uradni list RS, št.

45/2000) je pristojen za odobritev izhodiščne cene ustanovitelj oziroma lastnik. S sklepom o ustanovitvi javnega H. mestnih javnih podjetij (Uradni list RS, št. 37/94) je tožeča stranka ustanovila H.M.L. Tožeča stranka je pristojnost določanja cen prenesla na H.M.L.. Če bi tožena stranka uveljavljala odobritev cene od tožeče stranke, bi izgubila svoj odškodninski zahtevek zoper ustanovitelja glede na 15. člen svojega statuta. Nepravilna je odločitev sodišča, ki izpodbijani sklep opira na obrazložitev trajajočega pravnega razmerja: stranki nista v nikakršnem pravnem razmerju. Tožena stranka je v pravnem razmerju s H.M.L., le-ta pa v pravnem razmerju s tožečo stranko. Spremembo cen je tožena stranka uveljavljala na podlagi 6. člena Uredbe o oblikovanju cen (Uradni list RS, št. 45/2000), po kateri se sploh ne zahteva soglasje ustanovitelja. Tožena stranka je namreč uveljavila le spremembo variabilnega dela cene, skladno s 5. do 9. točko Priloge, ki je sestavni del citirane uredbe. Tožena stranka je o spremembi cen toplotne energije v variabilnem delu cene obvestila Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj v skladu s citirano uredbo. Začasna odredba pomeni za toženo stranko nastanek škode 141.000.000,00 SIT za obdobje do konca leta 2000. Ker ustanovitelj H.M.L. ni podal soglasja za spremembo fiksnega dela cene, je škoda toženi stranki že nastala. V obdobju I. do VI. 2000 je tožena stranka poslovala na pozitivni ničli. Če tožena stranka kot dober gospodar ne bi usklajevala variabilnega dela cene ob upoštevanju višjih stroškov kuriva, bi poslovala z izgubo v višini 420.000.000,00 SIT. Tožena stranka predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep.

H.M.L. d.o.o. v pritožbi navaja, da je lahko toženec v upravnem sporu le Skupščina H.M.L. d.o.o. Izdana začasna odredba se nanaša na pravno razmerje med tožečo stranko in Skupščino H.M.L. d.o.o. in ne na pravno razmerje med tožečo in toženo stranko. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Odgovora na pritožbo nista bila vložena.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ni mogoče spregledati, da tožeča stranka svojo zahtevo utemeljuje le s trditvijo, da je onemogočena v izvajanju svojih zakonitih funkcij, s čimer naj bi ji nastala škoda, ki je javnega značaja. Iz teh navedb tožeče stranke je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo, da so s tem že verjetno izkazane hujše škodljive posledice kot pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Navedene pogoje mora tožnik navajati in izkazati že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe. Če jih ne navaja in ne izkazuje, ni verjetno izkazana potreba za izdajo začasne odredbe po tej zakonski določbi. V tem primeru pa tožeča stranka, po presoji pritožbenega sodišča, ne zatrjuje in verjetno ne izkazuje hujših škodljivih posledic, ki naj bi nastale zaradi cenikov, ki jih izpodbija s tožbo. Utemeljeno obe pritožbi tudi opozarjata, da izdana začasna odredba ureja drugo razmerje in ne posamičnega razmerja, ki naj bi bilo urejeno s spornima cenikoma. Vse to pa pomeni, da pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe niso bili izpolnjeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 2.

odstavka 77. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS spremenilo sklep sodišča prve stopnje.