VSRS Sodba U 1184/96

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila sklep Upravne enote R. z dne 15.11.1995, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, in sicer, kolikor se nanaša na zemljišča parc. št. 1780/9, 1709, 1710 in 1711 k. o. R. in v tem obsegu zadevo vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje (1. točka izreka); in zavrnila tožnikovo pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev navedenega prvostopnega organa o zavrženju tožnikove zahteve glede zemljišča parc. št. 549 k. o. R. (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da po določbi 2. odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Tožena stranka ugotavlja, da se prvostopni organ v obrazložitvi prvostopne odločbe sklicuje na nesporno ugotovljeno dejstvo, da je tožnik dne 15.11.1955 pridobil državljanstvo Združenih držav Amerike (ZDA) in na določbe Sporazuma med vlado SFRJ in vlado ZDA o terjatvah državljanov ZDA, podpisanega dne 5.11.1964 (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe in drugi sporazumi, št. 9/65), po katerem so državljani ZDA, ki jim je bilo premoženje v Jugoslaviji nacionalizirano ali kako drugače odvzeto v času med 19.7.1948 in datumom tega sporazuma (5.11.1964), imeli pravico dobiti odškodnino od ZDA. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ prezrl, da določbe tega sporazuma v obravnavanem primeru lahko veljajo le za zahtevano zemljišče parc. št. 549 vl. št. 490 k. o. R., ki je bilo nacionalizirano po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč to je dne 26.12.1958, ko je bil tožnik že državljan ZDA. Tožena stranka pa je delno ugodila tožnikovi pritožbi, glede na to, da iz podatkov v upravnih spisih, po njenem mnenju, ni mogoče ugotoviti, če so bila zemljišča (parc. št. 1780/9, vl. št. 491 k.o. R. in parc. št. 1709, 1710 in 1711, vl. št. 597 k.o. R.) sploh podržavljena in kdaj. Tožena stranka je namreč ugotovila, po preučitvi predloženih upravnih spisov, da so dejstva glede podržavljenja navedenih zemljišč nepopolno ugotovljena. Zato je prvostopni sklep v delu, ki se nanaša na ta zemljišča, odpravila.

Tožnik v tožbi izpodbija odločitev tožene stranke v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, s katero je zavrnila njegovo pritožbo zoper prvostopni sklep glede zemljišča parc. št. 549 k.o. R. V emigraciji je živel vrsto let, ne da bi pridobil državljanstvo ZDA. Ves čas je ostal slovenski državljan. To tudi dokazuje s potrdilom Ministrstva za notranje zadeve z dne 13.10.1992, iz katerega jasno izhaja, da je ves čas slovenski državljan. Po številnih letih življenja v ZDA je avtomatično pridobil državljanstvo ZDA zaradi naturalizacije. Pri tem je obdržal slovensko državljanstvo in je tako imel dvojno državljanstvo, kar je bilo možno in dopustno. Zato mu je bilo predmetno premoženje (navedeno zemljišče) nacionalizirano kot slovenskemu državljanu. Vsega tega prvostopni organ ni niti ugotavljal niti ni poskušal razčistiti, ampak je enostavno njegovo denacionalizacijsko zahtevo glede tega zemljišča zavrgel. V tej smeri je naredila napako tudi tožena stranka, ker tega ni razčistila. Ko je namreč začel veljati Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč v letu 1958, ni več živel v Sloveniji, ni imel nobenih stikov z domovino in sploh ni bil obveščen o tem, da bi mu bila navedena nepremičnina nacionalizirana. Ko tedaj sploh ni vedel, da ni več lastnik tega zemljišča, je razumljivo, da tudi ni mogel kot naturaliziran državljan ZDA kaj zahtevati od ZDA, zlasti ker se je zavedal, da je še vedno slovenski državljan, kakega obvestila o nacionalizaciji njegovih zemljišč pa ni nikoli prejel. Če bi ga bilo tedanjo upravno oblastvo, ki je izvajalo nacionalizacijo, obvestilo o tem, da je prenehal biti lastnik svojih zemljišč v Sloveniji, bi se bil morda lahko informiral, če lahko kaj uveljavlja kot odškodnino, in to od slovenskih oblasti. Na kar bi mu nedvomno odgovorili, da to ni mogoče, da je nacionalizacija v Sloveniji brezplačna, da pa bi lahko kaj uveljavljal od ZDA. Ker pa se je vse to izvršilo potihoma in brez njegove vednosti, so mu bile odvzete vse možnosti, ki bi jih sicer lahko izkoristil. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi proti 2. točki izreka izpodbijane odločbe in jo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev navedenega prvostopneg organa o zavrženju njegove zahteve glede zemljišča parc. št. 549 k.o. R., odločila pravilno in pravilno oprla svojo odločitev na določbe citiranega sporazuma med vlado SFRJ in vlado ZDA o terjatvah državljanov ZDA. Tožena stranka je dala pravilne razloge za to odločitev.

Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je bil v času podržavljenja navedenega zemljišča, torej dne 26.12.1958, ko je bil uveljavljen Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), ki je bil podlaga za podržavljenje navedenega zemljišča, tudi jugoslovanski oziroma slovenski državljan in da mu je bilo to zemljišče podržavljeno izključno kot jugoslovanskemu oziroma slovenskemu državljanu.

Navedeni sporazum je namreč omogočil državljanom ZDA, da so lahko v času med 19.7.1948 in 5.11.1964 uveljavljali svoje terjatve, ki so se nanašale na nacionalizacijo in druge razlastitve premoženja ter pravic in interesov v zvezi s to nacionalizacijo, izvršenih v navedenem času. Gre namreč za terjatve državljanov ZDA na dan podržavljenja (v konkretnem primeru na dan izdaje odločbe OLO R. št. 04 z dne 31.12.1959, ko je bilo podržavljeno navedeno zemljišče - odločba je postala pravnomočna dne 15.3.1960), kot tudi na dan podpisa tega sporazuma 5.11.1964. Nesporno pa je v upravnem postopku ugotovljeno, da je postal tožnik državljan ZDA z naturalizacijo dne 15.11.1955 in bi lahko zahteval odškodnino od ZDA do 5.11.1964 (člena I. in II. navedenega sporazuma) v zvezi z nacionalizacijo navedenega zemljišča. To je pa ravno situacija, ki jo predvideva citirani 2. odstavek 10. člena ZDen.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).