VSRS Sklep I Up 17/98

1) Pritožbi se ugodi in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 527/98-13 z dne 26.5.1998 spremeni tako, da se glasi:

"Začasno, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, vendar največ za tri mesece od dneva vročitve tega sklepa pritožniku, se mu prekine prestajanje kazni zapora na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v ... z dne 06.11.1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ... z dne 29.05.1996".

2) Ta sklep se izvrši takoj.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče ponovno zavrnilo zahtevo pritožnika kot tožeče stranke z dne 25.3.1998, za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) o prekinitvi prestajanja kazni zapora iz razloga hujše bolezni po 74. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče ugotavlja, da v upravnem sporu tožnik izpodbija odločbo tožene stranke z dne 17.02.1998 o zavrnitvi njegove pritožbe proti odločbi organa prve stopnje z dne 13.01.1998, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za prekinitev prestajanja kazni zapora (sedem let, z začetkom izvrševanja 09.12.1996). Iz izpodbijane odločbe, upravnih spisov in priložene zdravstvene dokumentacije prvostopno sodišče ugotavlja, da je tožnik že pred začetkom izvrševanja zapora imel povišan krvni tlak in s tem povezane zdravstvene težave, vendar se je pričel zdraviti šele aprila 1996, da je imel možnost udeležiti se vseh potrebnih pregledov in da je bil po potrebi tudi hospitaliziran oziroma nameščen v zavodsko ambulanto. Zato prvostopno sodišče meni, da njegove zdravstvene težave niso posledica izvrševanja kazni. Ker v tožbi navaja, da je za zboljšanje zdravstvenega stanja terapija z jemanjem zdravil učinkovita, a dolgoročno za izboljšanje neprimerna, prvostopno sodišče meni, da tožnik ne govori o tem, da se mu zdravstveno stanje slabša, ampak o tem, da se mu ne bo izboljšalo. Tudi psihične težave ne označi za bistvene. Ker se kazenska sodba izvršuje v javnem interesu, zahteva za začasno ureditev stanja pa je v bistvu odložitev izvrševanja kazenske sodbe, sodišče mora upoštevati tudi javno korist in tehtati posledice, predvsem v kolikšni meri odložitev nasprotuje javni koristi. Po presoji prvostopnega sodišča iz predložene zdravstvene dokumentacije ne izhaja verjetno izkazana taka hujša posledica, ki bi narekovala poseg v javni interes, prav tako ni neposredne vzročne zveze med boleznijo in prestajanjem kazni oziroma med prekinitvijo in spremembo zdravstvenega stanja. Tožniku je bila zagotovljena zdravniška pomoč in zdravljenje (kot to določa 1. odstavek 58. člena ZIKS). Pri zahtevi za izdajo začasne odredbe bi morali biti podani posebno nujni razlogi za začasno prekinitev prestajanja kazni, teh pa tožnik s predloženimi zdravniškimi izvidi ne izkazuje.

V pritožbi z dne 11.6.1998 pritožnik navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker so nepravilni zaključki, da njegove zdravstvene težave niso posledica izvrševanja kazni oziroma da le-te niso nastopile po začetku izvrševanja kazni kot sprememba njegovega zdravstvenega stanja. Nepravilno je tudi razlogovanje sodišča, da v tožbenih navedbah ne govori, da se mu zdravstveno stanje slabša, ampak da se mu ne bo izboljšalo. Tekom upravnega postopka je predložil številna zdravniška potrdila. Glavni razlog za dvig arterijskega tlaka je posledica kontinuiranega psihičnega pritiska, katerega razlog je v prestajanju kazni. Sodišče sploh ni ocenilo dejstva, da je sedanje zdravstveno stanje odraz neprimernega okolja, ki še povečuje dejavnike tveganja, ki so sicer splošno znani pri visoki arterijski hipertenziji. V času izvrševanja kazni se je pritožnikovo zdravstveno stanje dejansko poslabšalo. Iz mnenj prof. dr. A.C. in doc. dr. S.K.-P. je razvidno, da se zdravstveno stanje pritožnika poslabšuje, saj terapija v okoliščinah, v katerih se trenutno nahaja (prestajanje kazni), onemogoča dejanski učinek zdravil. Pomembna je tudi ugotovitev doc. dr. S.K.-P., da nadaljnje povečevanje medikamentozne terapije ne bo uredilo krvnega tlaka, ter da je tak krvni tlak tveganje za cerebrovaskularne zaplete. Zato pritožnik meni, da so izkazani vsi pogoji za prekinitev prestajanja kazni po 74. členu v zvezi s 37. členom ZIKS in po 2. odstavku 69. člena ZUS. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da se zahtevi ugodi, oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Na podlagi 1. odstavka 74. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Uradni list SRS, št. 17/78, 23-1157/83, 41-1802/87, 32-1706/89 in Uradni list RS, št.

8-412/90, 12/92, 58/93, 71-2546/94, 29-1356/95 in 10/98) se lahko med drugim na prošnjo obsojenca dovoli prekinitev prestajanja kazni. Pri prekinitvi se smiselno upoštevajo razlogi kot za odložitev izvršitve kazni (prvi odstavek 37. člena tega zakona). Prekinitev sme trajati največ tri mesece. Če je bila prekinitev dovoljena zaradi zdravljenja obsojenca zunaj kazenskega poboljševalnega zavoda, lahko traja prekinitev, dokler je potrebno zdravljenje. Čas prekinitve se ne šteje v čas prestajanja kazni.

Pritožnik je zahteval začasno prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi odvrnitve škodljivih posledic na zdravju zaradi visoke arterijske hipertenzije, ker terapija v okoliščinah, v katerih se trenutno nahaja (prestajanja kazni zapora), onemogoča dejanski učinek zdravil.

Prvostopno sodišče je v ponovnem sojenju sicer ocenjevalo predloženo zdravstveno dokumentacijo, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno presodilo listine. Nepravilno je dalo poudarek predvsem začetku zdravljenja pritožnikove bolezni pred začetkom izvrševanja prestajanja zaporne kazni in dejstvu, da se kazenska sodba izvršuje v javnem interesu, zato njena odložitev nasprotuje javni koristi. Pri začasni odredbi po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS je pravno pomembna okoliščina (ki jo mora sodišče ugotoviti), ali je začasna ureditev stanja verjetno izkazana za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice, kar v konkretnem primeru pomeni, ali bi bila začasna prekinitev prestajanja kazni zapora potrebna, da ne bi zaradi visoke arterijske hipertenzije nastale hujše škodljive posledice na pritožnikovem zdravju. Iz predložene zdravstvene dokumentacije (zdravniško poročilo in specialistična obvestila zdravniku) je razvidno, da se je pritožnik v času prestajanja kazni zapora že večkrat bolnišnično zdravil zaradi arterijske hipertenzije in posledičnih okvar zdravja ter da je skoraj ves čas prestajanja kazni nameščen v ambulantnih prostorih zapora. V izvidih in mnenjih zdravnikov specialistov je ugotovljeno poslabšanje pritožnikovega zdravstvenega stanja in ocenjeno, da je krvni tlak težko vodljiv v okolju prestajanja kazni zapora, ker predstavlja tveganje za cerebrovaskularne zaplete. Obstoja nevarnost nastanka nenadnega pljučnega edema in drugih vaskularnih zapletov, ki bi zahtevali hitro intervencijo, za to pa v okolju zapora ni prave možnosti. Ugodnim učinkom antihipertoničnih zdravil se zoperstavlja bolj ali manj stalno povečanje tonusa simpatičnega živčevja, kar je posledica velike psihične napetosti, ki bi jo bilo pomembno zmanjšati.

Pritožnikova visoka arterijska hipertenzija predstavlja resno grožnjo za hemdinamsko stanje. Dosedanji kontrolni pregledi funkcijskega stanja srca ter klinični pojavi (nočna dispneja, glavoboli, vrtoglavice, motnje koncentracije) kažejo, da bolezensko stanje napreduje in se postopno slabša (izvidi in mnenja z dne 23.2.1998, 13.3.1998 in 15.4 1998 - prof. dr. A.C. ter z dne 11.5.1998 - prof. dr. A.C. in doc. dr. S.K.-P.). Tudi zdravnica v ambulanti zapora že v zdravniškem poročilu z dne 08.12.1997 na podlagi pregledov pri specialistih, hospitalizacij in nadzorovane terapije ugotavlja, da so vrednosti krvnega tlaka izredno visoke in predstavljajo veliko tveganje za razvoj koronarne bolezni in možganske kapi. Po presoji pritožbenega sodišča je z navedenimi predloženimi listinami pritožnik verjetno izkazal, da se je zaradi prestajanja kazni zapora njegovo zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je izkazan verjeten nastanek hujših škodljivih posledic na njegovem zdravju, zaradi česar je potrebna začasna prekinitev prestajanja kazni zapora, da bi se bolezenski proces stabiliziral. S tem je zagotovljeno tudi ustavno varstvo temeljne človekove pravice do zdravja in življenja ter varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (1. odstavek 21. in 1. odstavek 51. člena Ustave Republike Slovenije - ustava). Ob upoštevanju načela sorazmernosti pri tehtanju vrednot zdravja in življenja z javnim interesom izvršitve kazni in glede na to, da namen izvršitve kazni ni samo v preventivni zaščiti družbe, ampak predvsem v rehabilitaciji obsojenega za samostojno življenje, dobijo vrednote zdravja in življenja prednost pred javnim interesom oziroma javno koristjo izvršitve kazni zaradi preje navedene verjetne izkazanosti potrebe odvrniti hujše škodljive posledice na pritožnikovem zdravju zaradi prestajanja zaporne kazni. Načelo sorazmernosti tehtanja vrednot izhaja iz splošnih ustavnih določb, da je Republike Slovenija demokratična, pravna in socialna država (1. in 2. člen).

Ker gre za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je rok največ treh mesecev, za začasno prekinitev prestajanja kazni zapora primeren glede na naravo pritožnikove bolezni.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in je sklep oprlo samo na te listine, je pritožbeno sodišče na podlagi 68. člena in 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje spremenilo kot je navedeno v izreku tega sklepa.