VSRS Sklep I Up 338/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 371/00-2 z dne 22.3.2000.

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka dne 3.3.2000 vložila tožbo zoper dva sklepa tožene stranke, in sicer zoper sklep o cenah za posamezne tarifne skupine toplote in zoper sklep o cenah za posamezne tarifne skupine plina, oba z dne 31.1.2000, ki sta bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 10 z dne 4.2.2000. S sklepoma, ki ju tožeča stranka izpodbija kot akta iz 4. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), so določene cene posameznih tarifnih skupin toplote in plina, ki ju proizvaja oziroma distribuira Javno podjetje E. d.o.o. iz Ljubljane. Poleg odprave navedenih sklepov tožeča stranka v tožbi predlaga še, da sodišče do pravnomočne odločitve v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu zadrži izvajanje obeh sklepov in da o izdani začasni odredbi obvesti Javno podjetje E.. Meni namreč, da obstaja resna nevarnost, da z njuno izvršitvijo nastane ogromna nenadomestljiva škoda, zlasti javnemu podjetju E. pa tudi tožeči stranki. Škoda naj bi nastala E., ker uveljavlja (višje) cene, kot jih določata izpodbijana sklepa, in se zato predvideva ogromna gospodarska škoda, najmanj v znesku 25 do 30 milijonov SIT. Škoda pa bo nastala tudi tožeči stranki, ker bo kot ustanoviteljica dolžna pokrivati izgubo v E.. Zaradi takšnih hujših škodljivih posledic, ki naj bi bile povsem verjetno izkazane, šteje tožeča stranka za potrebno, da se izda začasna odredba, zaradi katere tožena stranka ne bo utrpela nobene škode.

Prvostopno sodišče ugotavlja, da takšnih posledic oziroma zadostne verjetnosti njihovega nastanka tožeča stranka ne izkazuje. Kolikor gre za cene posameznih tarifnih skupin toplote, so le-te po predloženih podatkih očitno enake tistim, ki jih uveljavlja javno podjetje E. in jih je v svojem ceniku za posamezne tarifne skupine toplote, objavljene v istem uradnem listu kot izpodbijani sklep tožene stranke, določil nadzorni svet tožeče stranke. Iz tega naslova po ugotovitvah prvostopnega sodišča ne more nastati zatrjevana škoda, ne javnemu podjetju in ne tožeči stranki kot ustanoviteljici. Kolikor gre za cene za posamezne tarifne skupine plina sodišče ugotavlja, da so le-te po izpodbijanem sklepu tožene stranke dejansko nižje od tistih, ki jih je predlagalo javno podjetje. Logična posledica nižjih cen je manjši prihodek javnega podjetja, to pa dejansko lahko škodljivo vpliva na njegovo poslovanje, pa tudi na obveznosti ustanovitelja. Vendar pa se po presoji sodišča z izdajo predlagane začasne odredbe opisana situacija ne razreši in zato predlagano začasno zadržanje, tudi kar se cene plina tiče, ni verjetno izkazano kot potrebno v smislu 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Upoštevati je namreč treba, da je upravno sodišče na predlog tožene stranke s sklepom dne 28.2.2000 in torej pred vložitvijo obravnavanega predloga za začasno odredbo, že zadržalo izvajanje cenikov za plin in za toploto, ki ju je sprejel nadzorni svet tožeče stranke. To pa pomeni, da bi s predlaganim začasnim zadržanjem izpodbijanih sklepov, ob že izdani začasni odredbi, ne veljala več nobena od (predlaganih) povišanih cen, ampak bi veljale prejšnje uveljavljene cene, ki so občutno nižje. Res pa je, da začasno zadržanje cenikov tožeče stranke še ni pravnomočno, vendar pa navedeno dejstvo po presoji prvostopnega sodišča vpliva samo toliko, kolikor daje morebitna razveljavitev izdane začasne odredbe v postopku s pritožbo tožeči stranki možnost oziroma podlago za to, da v situaciji, ko se (že spet) formalno gledano, lahko izvršujeta tudi sklepa, ki ju je sprejel njen nadzorni svet, ponovno (in s konkretnimi podatki) izkaže verjeten nastanek hujših škodljivih posledic za primer, če bi veljala po izpodbijanih sklepih tožene stranke nižja cena energije od predlagane. Na tej podlagi prvostopno sodišče zaključuje, da v obravnavanem primeru ni izkazana verjetnost, da je izdana začasna odredba potrebna, da se odvrnejo hujše škodljive posledice, zato je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pri tem posebej poudarja, da je pri odločanju o zahtevi za začasno odredbo, ki mora biti posebej hitro, zaenkrat sledilo takšni pravni kvalifikaciji izpodbijanih aktov, kot jo ponuja tožeča stranka.

Izpodbijana akta sta po obliki predpisa lokalne skupnosti, njuna vsebina je zelo konkretna (odločanje o ceni energije). Čeprav se njuna oblastna narava prepleta z vsebino akta poslovanja (odločanje o cenah je po Zakonu o gospodarskih javnih službah določeno kot pravica ustanovitelja), gre tudi za akt, ki je v razmerju do uporabnikov energije splošne narave, hkrati pa je tudi posamičen, vsaj v razmerju do javnega podjetja, o čigar cenah proizvodov oziroma storitev se z njim odloča (po Energetskem zakonu, kar se toplote tiče, le še v obliki soglasja k cenam, ki jih določi javno podjetje samo).

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Navaja, da je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni izkazala posledic oziroma zadostne verjetnosti njihovega nastanka nepravilna, ker so dejanske cene nižje od tistih, ki jih je predlagala E.. Tožeča stranka še navaja, da se je pritožila na izdani sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 313/00 z dne 28.2.2000 o zadržanju izvajanja njenih cenikov in da še ni prejela odločbe o njeni pritožbi. Zato tista začasna odredba še ni pravnomočna. Iz tega razloga je stališče sodišča in njegova odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe preuranjena. Če bo tožeča stranka v postopku za izdajo začasne odredbe v zadevi U 313/00 s svojo pritožbo uspela, bo nastopila pravna in dejanska podlaga za predlagano začasno odredbo v tem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je upravno sodišče pravilno zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje, če se ta ureditev predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Glede na navedeno zakonsko določbo je predvsem pomembno, ali se predlagana začasna ureditev nanaša na sporno pravno razmerje.

V obravnavani zadevi je vložena tožba po 4. odstavka 1. člena ZUS. Z njo tožeča stranka izpodbija dva sklepa o določitvi cen za posamezne tarifne skupine toplote in plina kot nezakonita, ker ju je izdala tožena stranka, ki naj ne bi bila ustanoviteljica javnega podjetja E.. Zatrjevano sporno razmerje se torej predvsem nanaša na vprašanje pristojnosti, kateri organ in na kakšen način določa cene posameznih tarifnih skupin toplote oziroma plina javnemu podjetju E., in ne na vprašanje ali so z izpodbijanima aktoma določene cene pravilne. Že zato je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Potreba za začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje, na način, kot je predlagan, ni verjetno izkazana. Pa ne zaradi tega, ker je že v zadevi U 313/00-8 z dne 28.2.2000 prvostopno sodišče izdalo začasno odredbo, ampak zato, ker se s predlagano odložitvijo učinkovanja izpodbijanih sklepov ne bi začasno uredilo stanje glede na sporno razmerje po tožbi. Le če bi se sporno razmerje nanašalo na določitev višine cen, bi to morda bila podlaga za dokazovanje verjetnega nastanka gospodarske škode in s tem potrebe za začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS, ob podani stvarni pristojnosti.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.