VSRS Sodba U 44/99

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Vlade Republike Slovenije z dne 17.5.1999.

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije kot prvostopni organ z odločbo z dne 26.10.1998 ni ugodilo tožničini vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov, češ, da ne izpolnjuje dejanskega stanja po določbi 2. odstavka 18. člena Zakona o tujcih (ZTuj - Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97).

Tožena stranka je zavrnila tožničino pritožbo zoper prvostopno odločbo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnica neposredno na prvostopni organ vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov. V prošnji je navedla, da živi v Republiki Sloveniji kot začasna begunka, skupaj s starši in sestro. Oče je zaposlen v Sloveniji že 28 let in preživlja družino. Poleg tega ima z N.G. sklenjeno rentno pogodbo. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da bi želela ostati v Republiki Sloveniji z družino, saj je hiša v rodnem kraju porušena, pa tudi zaposlitev bi tam težko dobila. Tožena stranka citira določbo 2. odstavka 18. člena ZTuj. Meni, da je prvostopni organ ugotovil vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v konkretni upravni stvari in izdal pravilno ter zakonito odločbo. V skladu z določbo 2. odstavka 18. člena ZTuj je najprej na podlagi spisovne dokumentacije in tožničine izjave, dane na zapisnik dne 4.2.1998, ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje. Ugotavljal je tudi obstoj objektivnih okoliščin, ki bi ob zapustitvi območja Republike Slovenije pomenile ogrožanje tožničine osebne varnosti. Tožena stranka pri tem poudarja, da ZTuj navaja objektivne okoliščine in ne navaja subjektivnih okoliščin, na katere se, po mnenju tožene stranke, tožnica ves čas sklicuje.

Objektivne okoliščine pa so v vasi K., občina Ključ, sedaj takšne, da ni ovir, da se tožnica ne bi tja tudi vrnila (opis občin in naseljenih mest Bosne in Hercegovine po mejah entitet Urbanističnega zavoda Bosne in Hercegovine). Glede na podatke v upravnih spisih, predvsem pa glede na tožničino izjavo, tožena stranka ugotavlja, da bi bila tožničina vrnitev v rodni kraj bolj ogrožanje njene ekonomske varnosti in eksistence, kot pa ogrožanje njene osebne varnosti, kar pa po 18. členu ZTuj ne more biti razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov. Smisel navedenega člena je namreč v tem, da se tujcu omogoči tudi nadaljnje začasno prebivanje v Republiki Sloveniji v primeru, če bi takojšnja vrnitev pomenila ogrožanje njegove osebne varnosti, torej njegovega življenja in telesa, ne pa njegove materialne in ekonomske eksistence. V zvezi s tožničino pritožbeno navedbo o napačni razlagi pojma "ogroženost osebne varnosti" tožena stranka meni, da je ogroženost osebne varnosti v tesni zvezi z ogrožanjem posameznikovega življenja in njegovega telesa zaradi vojne ali njej podobnih razmer. Odločitev zato po mnenju tožene stranke ne bi bila drugačna, čeprav bi bilo v prvostopni odločbi zapisano, tako kot je zapisano v 18. členu ZTuj. Prvostopni organ je izvedel poseben ugotovitveni postopek, saj je bila tožnica zaslišana v prostorih Upravne enote T. in seznanjena z vsemi ugotovitvami v postopku, na kar je sama tudi dala svojo izjavo. Šele na podlagi tega zaslišanja in ostalih ugotovljenih dejstev je prvostopni organ odločil, da se zaprošenega dovoljenja tožnici ne izda. Tako ne vzdrži tožničina pritožbena navedba, da je prvostopni organ svojo odločitev oprl zgolj na eno od dejstev, to je na porušeno hišo. Tožena stranka tudi poudarja, da je tožnica po slovenski pa tudi po zakonodaji Bosne in Hercegovine polnoletna oseba in tako neodvisna od svojih staršev, ki pa ji seveda lahko, če tako želijo, še vedno denarno pomagajo, tudi v Bosni in Hercegovini. Tožena stranka meni, da prvostopni organ z izdajo svoje odločbe v ničemer ni kršil Ustave Republike Slovenije in 3. ter 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Tožnica v tožbi navaja, da se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe neutemeljeno sklicuje na prosti preudarek.

Izjemnost odločanja po prostem preudarku namreč zahteva, da je takšno odločanje vezano na popolno ugotovitev vseh okoliščin in dejstev ter pravilno uporabo materialnih in procesnih predpisov.

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopni organ namreč v postopku ni raziskal okoliščin, kot jih predvideva 2. odstavek 25. člena ZTuj in tega tudi ni obrazložil. Tožena stranka napačno razlaga določbe 18. člena ZTuj glede opredelitve pojma osebne varnosti.

Pojem osebne varnosti se vsekakor ne more razlagati le v povezavi z življenjem in telesom, ampak tudi s posameznikovim duševnim stanjem. Lahko, da je po navedbah Urbanističnega zavoda Bosne in Hercegovine sicer objektivno varno vrniti se na območje Ključa, vendar zanjo osebno takšna vrnitev ni varna. Tožena stranka ni spoštovala splošnega pravila dokaznega postopka, da je potrebno presojati objektivne okoliščine v vsakem posameznem primeru, ni izvedla popolnega ugotovitvenega postopka glede okoliščin dejanskega stanja in ni ugotavljala individualnih objektivnih razlogov za njeno nezmožnost vrnitve. Objektivne okoliščine, v katerih se nahaja, vsekakor niso takšne, da bi se mogla brez škode za svojo fizično in psihično integriteto, vrniti v matično državo. Že v upravnem postopku je pojasnila, da njen oče živi in dela v Republiki Sloveniji že preko 20 let in da ima vsa njena družina priznano začasno prebivanje v tej republiki. Odpovedati prebivanje mlajši polnoletni nesamostojni osebi, katere psihična stabilnost je zaradi vojne porušena, in jo vrniti v porušeno hišo v domači kraj, od koder je nekoč prebežala in kjer se upravičeno boji tudi očitkov prebega ter jo ločiti od celotne družine, ob vednosti, da si glede na pojasnjeno nikakor ne more ustvariti normalnega življenja, je za demokratično in pravno državo, za kakršno se Slovenija šteje, nedopustno oziroma celo sramotno. Cinična in kruta so navajanja tožene stranke, da porušena hiša ne pomeni zadostnega izkaza ogroženosti tožničine osebne varnosti ob vrnitvi in tudi, da lahko starši tožnici, če želijo, denarno pomagajo tudi v Bosno in Hercegovino. V primeru vrnitve v Bosno in Hercegovino bi bila njena osebna varnost zaradi objektivnih okoliščin vojne in povojnega obdobja nedvomno ogrožena. Meni, da izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz humanitarnih razlogov. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 18. člena ZTuj se dovoljenje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov izda v primerih, če ne obstajajo razlogi za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje, takojšnja zapustitev območja Republike Slovenije pa bi zaradi objektivnih okoliščin pomenila ogrožanje osebne varnosti tujca.

Tožnica ima prav, da je treba razlagati: "objektivne okoliščine, ki pomenijo ogrožanje osebne varnosti tujca" le na podlagi vseh relevantnih okoliščin vsakega konkretnega primera. Takšen upravičen objektiven razlog je po mnenju sodišča podan tudi v primeru, ko obstaja več posameznih okoliščin, ki sicer vsaka zase ne predstavlja upravičenega razloga, vse skupaj pa so lahko upravičen razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcu, tudi iz humanitarnih razlogov.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih pa je mogoče kot objektivne okoliščine, ki pomenijo ogrožanje tožničine osebne varnosti, po mnenju sodišča, upoštevati tudi povojne razmere v tožničinem domačem kraju in njegovi okolici (K. v Občini Ključ v Bosni in Hercegovini).

Sodišče meni, da, v kolikor so te okoliščine dejansko podane, je mogoče sklepati, da gre objektivno za take razmere, ki ne bi dopuščale, da bi se mogla tožnica, brez škode za njeno fizično in psihično integriteto, vrniti v Bosno in Hercegovino, saj bi to pomenilo ogrožanje njene osebne varnosti. Tožnica ima prav, da, ob teh podanih okoliščinah, njena vrnitev na območje Ključa ne bi bila osebno varna. Upoštevati je namreč treba celoto teh objektivnih okoliščin in ne te okoliščine povezovati le z ogrožanjem življenja in telesa tujca.

V ponovljenem postopku naj tožena stranka ugotovi, v konkretnem primeru vse relevantne objektivne okoliščine, ki pomenijo ogrožanje osebne varnosti tožnice kot tujca, z vsemi dokaznimi sredstvi. Pri tem pa naj ne veže teh okoliščin le na ugotovitev ogrožanja tožničinega življenja ali telesa. Pač pa, kot jo je napotilo sodišče, ugotovi, ali so razmere v tožničinem domačem kraju in na območju Občine Ključ za tožnico takšne in tako neurejene, da bi dejansko pomenile ogrožanje njene osebne varnosti.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS).

Tožena stranka mora izdati novo odločbo v tridesetih dneh od dneva, ko je dobila sodbo. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegove pripombe, izražene v tej sodbi (3. odstavek 60. člena ZUS).