VSRS Sklep I Up 259/99

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 17.2.1999 se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 3.4.1998, s katero je bila med drugimi zavrnjena tudi njihova pritožba zoper lokacijsko dovoljenje Upravne enote Ljubljana, Izpostave Š. z dne 29.5.1997, izdano investitorju G. d.o.o. za gradnjo dveh stanovanjskih objektov z garažami in zunanjo ureditvijo na zemljišču parc. št. 357/1 in 357/3 k.o. Š. po lokacijski dokumentaciji iz aprila 1996, spremenjeni novembra 1996 in marca 1997. V obrazložitvi sodbe sodišče povzema obrazložitev odločbe tožene stranke. Navaja, da območje te lokacije ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto Š4 - D. (PUP, Uradni list SRS, št. 20/89 in Uradni list RS, št. 58/92, 78/94 in 22/98 - obvezna razlaga). Lokacija se nahaja v območju urejanja ŠS4/4 Š.-del v morfološki enoti z oznako 2A/2, kjer je po PUP dovoljena tudi gradnja večdružinskih stanovanjskih objektov, če se objekti po velikosti in obliki prilagajajo gradbeni strukturi v območju oziroma ne odstopajo od prevladujočega morfološkega vzorca naselja in so zagotovljeni ostali lokacijski pogoji (število parkirnih mest, svetlobnotehnični pogoji, velikost funkcionalnega zemljišča itd.). Gre za dopolnilno gradnjo stanovanjskih objektov z upoštevanjem razmerja 40 % pozidane površine v primerjavi s 60 %

nepozidane parcelne površine. Vsem stanovanjskim objektom v neposredni okolici se zagotovlja osončenost ena ura pozimi in tri ure ob ekvinokciju ter pet ur poleti, kar pomeni, da so zagotovljeni tudi pravilni odmiki od sosednjih objektov po določbah 22. člena PUP.

Ugovori o neprimernosti dovoljene gradnje glede na sprejeto obvezno razlago PUP niso utemeljeni. Okoliščini, da sta v bližini kmetija s svojimi imisijami in obrtna dejavnost, ki povzroča hrup, za ta postopek nista pravno pomembni. Zato in zaradi načel učinkovitosti in ekonomičnosti postopka je po oceni tožene stranke nesmotrno zahtevati posebno mnenje izvedenca o smotrnosti nameravane gradnje. K razlogom tožene stranke sodišče med drugim dodaja, da v PUP ni podlage, da bi organ, pristojen za izdajo lokacijskih dovoljenj, presojal smotrnost nove gradnje glede na obstoječe dejavnosti v bližini lokacije novih objektov, ker je ta presoja narejena že v samem PUP. V postopku izdaje lokacijskega dovoljenja se ne presoja ustreznost PUP, ki je predpis pristojnega občinskega organa, temveč se PUP izvaja. Kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, da bi bilo treba z vključitvijo izvedenca dokazovati nesmotrnost nameravane stanovanjske gradnje, ter pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Ugovore, da bo tožnikom z izgradnjo novih objektov odvzeta svetloba, zavrača kot pavšalne in nedokazane. Navaja še, da je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

V pritožbi zoper navedeno sodbo tožniki uveljavljajo pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ponavljajo ugovore iz upravnega postopka in iz tožbe, navajajo da je lokacija na investitorjevih parcelah neprimerna za stanovanjsko gradnjo. Na eni strani investitorjevih parcel se nahaja kmetija tožnikov, na drugi strani pa njihova obrtna delavnica. Zaradi dejavnosti tožnikov (kmetija je na tem mestu že več kot sto let, obrtna delavnica pa petdeset let), nastajajo močne imisije in ropot. Zaradi sporne meje med investitorjevima parcelama št. 357/1 in 357/3 ter parcelama pritožnikov št. 360/7 in 359 tudi ni možno določiti lege nameravane gradnje, v posledici česar je tudi neizkazana ugotovitev, da tožnikom ne bo odvzeto osončenje oziroma potrebna zadostna osvetlitev, ki jo nujno potrebujejo pri svoji obrtni dejavnosti. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in odpravi odločbo tožene stranke, podrejeno pa predlagajo razveljavitev sodbe.

Tožena stranka in investitor kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz ugotovitve tožene stranke, da je dejansko stanje glede na PUP pravilno in popolno ugotovljeno. Pravilno sicer navaja, da se v lokacijskem postopku primernost ali smotrnost nameravane gradnje ne ugotavlja in ne presoja ustreznost PUP, temveč se PUP izvaja. Toda tožbeni ugovori mejašev in sosedov niso bili presojeni z vidika zakonitosti sporne lokacije. Kajti sodišče je, enako kot tožena stranka, sporno lokacijo glede skladnosti lokacijske dokumentacije s PUP presodilo le po 4. členu uvodnih določb PUP z obvezno razlago, da je v morfološki enoti 2A dovoljena tudi gradnja večdružinskih stanovanjskih objektov, ter po 9. in 22. členu skupnih meril in pogojev, ne pa tudi po 7. členu ter po posebnih in dodatnih merilih in pogojjih 38. in 39. a člena. Obvezna razlaga uvodnih določb 4. člena PUP namreč ne nadomešča drugih meril in pogojev.

Lokacijska dokumentacija mora imeti sestavine po 55. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93). Med drugim se pripravi na podlagi določb PUP ter mora biti izrecno skladna s PUP. Kajti po 2. odstavku 54. člena ZUN se lokacijsko dovoljenje izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, po 3. odstavku 57. člena ZUN pa je lokacijska dokumentacija sestavni del lokacijskega dovoljenja. Po 7. členu PUP skupna merila in pogoji glede vrste posegov v prostor veljajo za vsa območja urejanja iz 2. člena PUP, razen za tista, za katera je s posebnimi merili in pogoji določeno drugače. Ta posebna merila ter dodatna merila in pogoje PUP določa v 38. in 39.a členu. Po 38. členu PUP so v morfološki enoti 2 A/2 dovoljene prizidave k obstoječim objektom; nadzidave do višine K + P (VP) + 1 + M;

adaptacije, rušitve, nadomestne gradnje ter tekoča vzdrževalna dela; urejanje odprtih površin, kot so zelenice, otroška igrišča in peš poti; postavitve pomožnih objektov in vrtnih ograj; spremembe namembnosti in dejavnosti v obstoječih stanovanjskih objektih ali delih objektov v skladu z določili 9. člena; funkcionalne prizidave objektov ne smejo predstavljati samostojnih stanovanjskih enot, velikosti prizidkov pa ne smejo presegati 25 % zazidane površine. Lokacijska dokumentacija z vidika navedenih določb nima podatkov in tudi ni bila opravljena presoja, ali ima vse sestavine po 55. členu ZUN in, ali je izdelana tudi z upoštevanjem določb 7., 38. in 39.a člena PUP. Pritožbeno sodišče še pripominja, da v primeru, če spremenjena lokacijska dokumentacija iz marca 1997 bistveno spreminja prejšnji iz aprila in novembra 1996, tudi ni mogoče upoštevati soglasij in druge dokumentacije v prejšnjih.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odločilo o zakonitosti odločbe tožene stranke na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku in s tem svojo odločitev napačno oprlo na 1. odstavek 59. člena ZUS.

Ker so tožniki po podatkih poslanih spisov solastniki nepremičnin ob parcelah investitorjeve sporne lokacije in so vložili skupno pritožbo, je pritožbeno sodišče vse tožnike glede pritožbe štelo za enotno stranko v smislu 201. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) v zvezi s 16. členom ZUS in 1. odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.