VSRS Sodba I Up 2/99

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 28.10.1998.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje Upravne enote K, št. ... z dne 15.4.1997, izdano I.K. za gradnjo nadomestnega gospodarskega poslopja - shrambe za kmetijske stroje in pridelke, vse na parc. št. 20/1 in 21 k.o. R., v skladu s pogoji lokacijske dokumentacije. V obrazložitvi sodbe sodišče povzema ugotovitve tožene stranke, da sporno lokacijo ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje K. (Uradni vestnik Gorenjske, št. 15/88, Uradni list RS, št. 70/94, 35/95 in 69/95 - PUP). Območje posega je razvrščeno v prostorsko celoto 03 - V. stolp, v območje urejanja S 03/5 - vas R. v ureditveno enoto 3 cl, kjer so v skladu s 7. členom PUP območja za stanovanja in kmetijstvo. V skladu z 8. členom PUP so v območjih urejanja, namenjenih poselitvi, kamor spada tudi območje spornega posega, dovoljene med drugim tudi dopolnilne in nadomestne gradnje. V obravnavanem primeru gre za gradnjo gospodarskega objekta na mestu že prej obstoječega. Glede na merila in pogoje za oblikovanje posegov v prostor, določenih v PUP, je bilo v postopku ugotovljeno, da se obravnavani poseg oblikovno prilagaja okoliškim objektom po naklonu, smeri strehe, po višini pa je predvideni objekt za 0,5 m nižji od sosednjega gospodarskega poslopja. Ohranjena je značilna podolgovata stavbna masa objekta v predpisanem razmerju stranic. Tožena stranka na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da je obravnavani poseg v prostor skladen s PUP tudi z vidika pogojev urbanističnega in arhitektonskega oblikovanja. V postopku so bili pridobljeni potrebni soglasji zdravstvenega in požarnega inšpektorja, ki ne postavljata pogojev. Sodišče prve stopnje na podlagi navedenega ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, izdana v skladu s predpisi in podatki v upravnih spisih. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe, sodišče jim v celoti sledi in jih ne ponavlja, tožnik v tožbi pa ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da lokacijsko dovoljenje ni v skladu z materialnim predpisom, torej z ZUN ali PUP in predpisanimi soglasji. V lokacijskem postopku stranka varuje le svoje pravice in pravne koristi in sicer tako, da opozarja na morebitno neizpolnitev katerega izmed zakonskih pogojev oziroma pogojev, ki jih določa PUP. Zato tožnik nima prav, ko trdi, da lahko kot neposredni sosed postavlja pogoje gradnje objekta na parceli, ki je v lasti druge fizične osebe, ker kaj takega ne izhaja ne iz zakona in ne podzakonskih predpisov. Sosed oziroma lastnik sosednje parcele ne more vplivati na odločitev pri izdaji dovoljenja za poseg v prostor z ugovori, ki nimajo neposredne zveze s predpisanimi pogoji za konkretno gradnjo, ampak izražajo le njegov zasebni interes. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na projektiranje in statiko bodočih objektov, na ekonomičnost gradnje, na funkcionalnost pri postavitvi objekta in s tem povezanimi dovozi in izvozi v posamezne dele objekta. Navedeni ugovori so najprej stvar investitorja in nato projektantov ter drugih strokovnih delavcev pri pripravi projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zavrača tudi ugovore tožnika, ki se nanašajo na gradnjo brez predpisanih dovoljenj, ker je to stvar upravnega inšpekcijskega postopka, kar zadeva ugovore tožnika, ki se nanašajo na soglasja pa sodišče pojasnjuje, da sta bili požarno in sanitarno soglasje dani in to brez pogojev.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena Zakona o upravnem sporu (dalje: ZUS). Navaja, da ne gre za nadomestno gradnjo v obravnavanem primeru, kajti nadomestna gradnja bi morala biti bodisi enaka ali zelo podobna obstoječemu objektu. Če pa ni podobna ali enaka obstoječemu objektu (po velikosti, konturah in namembnosti), mora izpolnjevati kak drug pogoj iz PUP, da se na tem območju urejanja sploh lahko zgradi. To je v tožbi navedel, vendar mu sodišče na te trditve ni odgovorilo, čeprav jih je v sodbo povzelo. Zato gre za kršitev pravil postopka in napačno ter zmotno uporabo materialnega prava, ker PUP za to ureditveno območje določa med drugim dopolnilne in nadomestne gradnje, vendar pa nameravani objekt ne izpolnjuje nobenega od teh dveh pogojev. Predvideni objekt ne more biti nadomestna gradnja, saj po svoji velikosti daleč presega dosedanji objekt, prav tako tudi ne more biti dopolnilna gradnja, saj ne gre za dopolnilno gradnjo objektov, ki so nujno potrebna za vzdrževanje obstoječe gradbene strukture ali za bivanje in delo prebivalcev. Pritožnik meni, da gre za grob in nepotreben poseg, ki po svoji velikosti ni nadomestna gradnja ampak predstavlja nizko gradbeni projekt, saj obsega parkirišče, zaščitni zid in 5 m široko cesto v dolžini 100 m, neposredno vzdolž posestne meje z njegovim zemljiščem. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in razveljavi lokacijsko dovoljenje, ter zadevo ponovno vrne v prvostopno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Investitor I.K. kot prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da vsebina izpodbijanega lokacijskega dovoljenja ne govori o nizko gradbenem objektu, kot to trdi tožnik. Novi objekt je tudi odmaknjen od meje tožnika 10 m, medtem ko je bil stari objekt odmaknjen le 1 m.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izdano lokacijsko dovoljenje, ker je bilo lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, v skladu z navedenimi materialnimi in procesnimi določbami. Prvostopno sodišče je sledilo navedenim razlogom tožene stranke in jih v izogib ponavljanju ni izrecno navajalo.

Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje je pravna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93, 47/93 in 71/93, dalje: ZUN), ki določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena). Lokacijska dokumentacija se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (1. odstavek 55. člena ZUN). To pomeni, da lokacijsko dovoljenje vsebuje pogoje, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ki je upoštevala pogoje, določene v PUP.

V zadevi ni sporno, da območje lokacije ureja navedeni PUP, ki v obravnavani ureditveni enoti (3 cl), namenjeni za gradnjo stanovanjskih in kmetijskih objektov, dovoljuje tudi dopolnilne in nadomestne gradnje (7. in 8. člen). Po 21. členu PUP so nadomestne gradnje stanovanjskih objektov in gospodarskih poslopij dopustne na istih temeljih oziroma z zamikom največ za polovico tlorisne površine obstoječega objekta. Da je sporna lokacija nadomestna gradnja, je ugotovila tožena stranka in je sodišče prve stopnje v sodbi soglašalo z njenimi ugotovitvami. Ugotovljeno je bilo, da je sporna lokacija v skladu z navedenim PUP, ker so v obravnavanem ureditvenem območju dovoljene dopolnilne in nadomestne gradnje, v konkretnem primeru pa gre za gradnjo gospodarskega objekta na mestu že prej obstoječega gospodarskega poslopja, ki se oblikovno prilagaja okoliškim objektom. Obravnavani objekt se nahaja na istih temeljih kot odstranjeni gospodarski objekt, ne glede na to, da so dimenzije novega večje. Zato pritožbeni ugovor, da predvideni poseg ni nadomestna gradnja, ni utemeljen. Omejitve dopolnilne gradnje se nanašajo le na tlorisne dimenzije, ne pa na vso površino, kot to meni pritožnik. Pritožnik pa ne zatrjuje, da bi bile tlorisne površine povečane tako kot to določa 21. člen PUP.

Po navedenem izhaja, da niso podani ne pritožbeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).