VSRS Sodba U 214/95

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine K. št. ... z dne 3.5.1994, s katero je tožniku kot investitorju nedovoljenega posega v prostor - postavitev kozolca na zemljišču parc. št. 1821/1, naloženo plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 113.431,51 SIT v 15 dneh po prejemu odločbe. V nasprotnem primeru tečejo od dne zapadlosti zamudne obresti. Neplačane zapadle obveznosti nadomestila se poravnajo v sodnem izvršilnem postopku. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora predpisana v določbi 1. odstavka 76. a člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93). Iz podatkov v spisu je razvidno, da je Sekretariat za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine K.

izdal tožniku odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 7.7.1993 za postavitev kozolca (legalizacija) na zemljišču parc. št. 1821/1 k.o. V., pod tam navedenimi pogoji. Ker je bil kozolec postavljen brez odločbe o dovolitvi priglašenih del je tožnik investitor nedovoljenega posega v prostor, zaradi česar je dolžan plačati v skladu s 76. a členom ZUN nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Na podlagi kriterijev, predpisanih z Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uradni list RS, št. 52/93 in 57/93-Uredba) je ovrednotenje prostora nedovoljenega posega 113.431,51 SIT.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno uporabila novele ZUN (Uradni list RS, št. 18/93), ker ni upoštevala, da je bila odločba o dovolitvi priglašenih del izdana pred odločbo o plačilu nadomestila, čeprav iz določbe tretjega odstavka 17. člena izhaja, da je tako odločbo mogoče izdati le pred izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del ali najkasneje hrati z njo. S tem, ko so bila priglašena dela dovoljena, je bil nedovoljen poseg v prostor legaliziran in prekvalificiran v dovoljen poseg. V postopku se tudi ni ravnalo po pravilih postopka, kajti organ prve stopnje je odločbo o plačilu nadomestila izdal brez inšpekcijskega postopka ali obvestila pristojnega urbanističnega inšpektorja. V konkretenem primeru urbanistični inšpektor, ki je sodeloval v postopku za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, ni ugotovil nikakršnega razvrednotenja okolja, temveč je investitorja celo ustno pohvalil. Upravni organ je izračun višine nadomestila očitno opravil le na podlagi ugotovitev iz zapisnika o ogledu z dne 1.7.1993 ter po lastni presoji vrste in obsega posega v prostor ter drugih podlag iz 2.

odstavka 76. a člena. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih njene obrazložitve ter predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Odločba organa prve stopnje o plačilu nadomestila temelji na določbi 76. a člena ZUN oziroma na določbi 5. člena novele ZUN (Uradni list RS, št. 18/93), ki določa, da je investitor nedovoljenega posega v prostor dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Vrsta in stopnja degradacije se ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljenega posega, njegovih posledic na možnosti uporabe prostora in glede na območje, na katerem je bil izveden ali se izvaja nedovoljen poseg. Kriterije za izračunavanje višine nadomestila in način njegovega plačila predpiše Vlada Republike Slovenije z uredbo. Navedena novela ZUN, uveljavljena 10.4.1999, je določila plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora za vse nedovoljene posege v prostor, izvedene bodisi brez lokacijske odločbe bodisi odločbe o dovolitvi priglašenih del, ki so bili pričeti pred njeno uveljavitvijo (17. člen novele ZUN).

V zadevi ni sporno, da je tožnik kot investitor postavil kozolec na parc. št. 1821/1 k.o.V., ne da bi za ta poseg imel ustrezno dovoljenje. Tožnik pa tudi ne ugovarja, da kozolca ni postavil pred uveljavitijo novele ZUN.

Tožnikov ugovor, da bi morala biti odločba o plačilu nadomestila izdana pred izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del ali najkasneje hkrati z njo, je neutemeljen. Po noveli ZUN poseben rok za izdajo odločbe o plačilu nadomestila ni predpisan. Zato na odločitev ne vpliva, kdaj je bila odločba o plačilu nadomestila zaradi degradacije in uzurpacije prostora izdana oziroma, ali je bila že pred njo izdana odločba o dovolitvi del.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na določbo tretjega odstavka 17. člena novele ZUN. Ta določa le drugačen način plačila nadomestila, ko je vložena vloga za odlog prisilne izvršbe iz 11. člena te novele, kar pa ni ta primer.

Odločbo o plačilu nadomestila zaradi degradacije in uzurpacije prostora izda po uradni dolžnosti organ, pristojen za izdajo lokacijskega dovoljenja (3. odstavek 76.a člena ZUN), z njo odmeri višino nadomestila na podlagi Uredbe. V obravnavanem primeru je pristojni organ odmeril nadomestilo v znesku 113.431,51 SIT. Tožnik posameznim ovrednotenjem kot tudi skupnemu ovrednotenju in odmerjenemu znesku nadomestila izrecno ne ugovarja. Zato le z ugovorom, da je izračun opravljen po lastni presoji organa, ne more uspeti.

O tožnikovem predlogu za odmero stroškov sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen ZUS/77).

Sodišče je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 57/97 in 65/97 - popr.). Določbe ZUS/77 je uporabilo smiselno kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).