VSK Sodba Cpg 134/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da tožena stranka krije sama svoje stroške pravdnega postopka; sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 87.000,00 EUR s pp iz naslova škode, ki je tožeči stranki nastala zaradi kraje vozila, katerega je njen voznik pustil na gostilniškem parkirišču nezaklenjenega. Ker je tožena stranka odklonila plačilo zavarovalnine na podlagi določbe iz splošnih pogojev, ker vozilo ni bilo v času odtujitve zaklenjeno oz. v zaklenjenem prostoru (in ker tožeča stranka ni ob prijavi tatvine predložila vseh ključev vozila), je prvostopenjsko sodišče presojalo, ali lahko sodišče zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev v skladu z drugim odstavkom 121. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ugotovilo je, da določbe Pogojev za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/07 (v nadaljevanju: Splošni pogoji) niso ne prestroge in ne neživljenjske, pa tudi, da tožeča stranka ni dokazala, da opustitev dolžne skrbnosti v konkretnem primeru ni vplivala na nastanek zavarovalnega primera.

2Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Prvostopenjskemu sodišču je očitala, da je zmotno presodilo strokovno mnenje izvedenca S. R. in spregledalo bistveno okoliščino, da vozilo po odtujitvi ni bilo videno na nobeni cestni kameri, in spregledalo njegovo jasno izraženo mnenje, da bi bilo vozilo tistega dne ukradeno tudi, če v njem ne bi bilo naprave za zagon vozila, česar sodišče tudi ni obrazložilo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). To kaže na to, da je bilo odtujeno na vnaprej organiziran in načrtovan način s strani za tatvino usposobljenih oseb. Ker se do teh okoliščin sodišče ni opredelilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Spregledalo je tudi, da je bil voznik I. K. redni gost gostilne, izpred katere je bilo vozilo ukradeno, zato ne more biti naključje, da je bilo vozilo odtujeno ravno tam in na takšen način. Zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja se sodišče posledično sploh ni spuščalo v presojo Splošnih pogojev zavarovanja po drugem odstavku 121. člena OZ. Sodišče tudi ne bi smelo tožeči stranki naložiti v povrnitev 20,00 EUR stroškov, saj to povračilo pripada le odvetnikom po Zakonu o odvetniški tarifi, tožena stranka pa jih ni z ničemer izkazala.

3Pritožba tožeče stranke je utemeljena le v delu, ko izpodbija stroškovno odločitev, v preostalem delu pa ni utemeljena.

4V skladu z drugim odstavkom 121. člena OZ lahko sodišče zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico do ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgubi pravice iz pogodbe, ali roke ali so sicer nepravične ali pretirano stroge zanjo. Prvostopenjsko sodišče je najprej in povsem pravilno ugotovilo, da določbi Splošnih pogojev¹, ki vežeta nastanek oziroma izključitev obveznosti zavarovalnice na zavarovančevo skrbno ravnanje z vozilom (da ga pusti na javnem mestu zaklenjenega) in glede vrnitve ključev, to je, da ob prijavi tatvine predloži vse ključe, nista ne prestrogi in tudi ne neživljenjski, in zato tudi ne moreta biti (v smislu zgoraj navedene določbe) nični. Tožeča stranka te ugotovitve s pritožbo tudi ne izpodbija.

5Izpodbija pa pritožba nadaljnjo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tudi sicer določili Splošnih pogojev v konkretnih okoliščinah nista bili prestrogi za tožečo stranko, ker ni uspela dokazati, da v konkretnem primeru opustitev zavarovančeve dolžne skrbnosti, to je, da zaklene vozilo, ni vplivala na nastanek zavarovalnega primera. Glede tega vprašanja je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na podlagi tako ugotovljenih dejstev pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tudi ne tiste, ki jo očita pritožba, to je, da naj sodba ne bi imela vseh razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče naj ne bi opredelilo do tistih okoliščin, ki jih je izvedenec navedel kot bistvene za njegov izvid. Prvostopenjsko sodišče je namreč po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo, razumno in celovito pojasnilo razloge, zaradi katerih je ugotovilo, da ni pogojev za izvzetje določb Splošnih pogojev, pri čemer tudi ni spregledalo ugotovitev izvedenca, ampak jih je v svoji obrazložitvi celo povzelo (v 9., 10., 11. in 12. točki). Tako je povzelo njegove ugotovitve, da vse okoliščine kažejo na to, da je bilo vozilo odtujeno na vnaprej organiziran in načrtovan način, da vozila kasneje ni bilo mogoče izslediti na nobeni nadzorni kameri, in da ga nikoli niso našli, pa tudi, da ni bilo registrirano v državah bivše skupne federacije. Spregledalo tudi ni, da je izvedenec na zaslišanju med drugim izjavil tudi, da ni nemogoče vozila v takšnih okoliščinah, v kakršnih je bilo ukradeno, ukrasti, četudi je vozilo zaklenjeno, vendar pa je sodišče pravilno takšno izjavo ocenilo le kot možnost, ki jo je sodni izvedenec nanizal, in ne kot zagotovo dejstvo (ugotovitev), da med krajo vozila visokega cenovnega razreda in opustitvijo zaklepanja takšnega vozila (puščenega na javnem mestu) ni vzročne zveze. Pravilno je sodišče tudi izpostavilo in ocenilo, kot edino jasno ugotovitev izvedenca, da je bila s tem, ko je bilo vozilo odklenjeno in v njem ključi za zagon vozila, tatovom olajšana kraja vozila, predvsem pa, da ni nobenega materialnega dokaza, ki bi potrdil ali ovrgel zaključek, da bi do kraje vozila prišlo, četudi bi tožeča stranka ravnala z dolžno skrbnostjo. To je izvedenec jasno zapisal v zaključku pisnega izvida (v točki 6, priloga C1), pa tudi izpovedal na zaslišanju (na strani 3 in dvakrat na strani 4 zapisnika zvočnega posnetka). Prvostopenjsko sodišče torej ni zanemarilo ugotovitev izvedenca oz. njegovega sklepanja na podlagi siceršnjih izkušenj, da je krajo izvedla dobro organizirana in usposobljena skupina, zato pritožba ne more z opozarjanjem na posamezne stavke iz njegovega izvida vzbuditi dvoma v prepričljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da izvedenec z gotovostjo ni mogel zatrditi, da bi bilo vozilo ukradeno ne glede na to, ali je bilo zaklenjeno, ali ne, in ne glede ne to, ali je bil v njem puščen ključ za zagon motorja. Samo ugibanje oz. sklepanje (četudi na podlagi izkušenj), da bi ga vseeno ukradli, namreč za odločitev o tem, da so bili Splošni pogoji glede skrbnosti voznika pretirano strogi, ne more zadoščati.

6V delu, ko pritožba izpostavlja, da je pomembno tudi dejstvo, da je bil I. K. redni gost gostilne M., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka to dejstvo v tožbi sicer res navedla, vendar ne v povezavi z zatrjevanjem, da ni šlo za naključje, da je bilo vozilo odtujeno ravno tam in na takšen način; zato je to pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7Pritožba pa je utemeljena v stroškovnem delu. Ni ji sicer mogoče pritrditi, da stranki, ki jo ne zastopa pooblaščen odvetnik, ne gredo materialni stroški za poštnino, fotokopije, ipd., vendar ji ni mogoče teh stroškov odmeriti v pavšalnem znesku, kot je to mogoče za stranko, ki jo zastopa odvetnik. Pravdna stranka, ki te stroške ima, in ki ni zastopana po odvetniku, jih je dolžna specificirati in izkazati, česar pa tožena stranka ni storila. Zato je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da materialne stroške, ki jih je tožena stranka uveljavljala (kot edine stroške) v prvostopenjskem postopku, krije sama.

8O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP tako, da tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela le v zanemarljivo majhnem delu, to je le v stroškovnem delu in samo za zelo nizek denarni znesek, krije sama stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe.

¹ določbi iz prvega odstavka tč. 7 C2 in petega odstavka tč. 8 C2