VSRS Sodba U 54/96

Tožba se zavrne.

Odsek za javni red in mir, potne listine in tujce Oddelka za upravno notranje zadeve Upravne enote N.G. je po 14. členu Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I) z odločbo z dne 21.7.1995 zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ker je pri preverjanju pogojev po 19. členu tega zakona ugotovil okoliščine, ki z vidika obrambe države predstavljajo zadržek za izdajo dovoljenja. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo organa prve stopnje.

Ugotavlja, da je organ prve stopnje sicer napačno uporabil 19. člen ZTuj, saj v povezavi z 10. členom ne govori o nevarnosti za obrambo države, toda o stvari je pravilno odločil. V 14. členu ZTuj je z besedo "lahko" dano pristojnemu organu pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, da kljub izpolnjevanju v zakonu predpisanih pogojev prosilcu dovoljenja za začasno prebivanje ne izda. Namen pooblastila v tej določbi ni izrecno določen, je pa posredno ugotovljiv, predvsem iz določb 23. člena ZTuj, ki se nanašajo na odpoved prebivanja tujcu iz razlogov varnosti ali obrambe države. V času agresije na Republiko Slovenijo je bil tožnik aktivna vojaška oseba in mu je kot podpolkovniku (JLA) aktivna vojaška služba prenehala šele 11.5.1994. Dejstvo, da je tožnik nekdanji poklicni pripadnik tujih oboroženih sil in dejstvo, da je aktivno služil v oboroženih silah tujih držav, še vedno predstavlja nevarnost za varnost in obrambo države. Zato je tožena stranka tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila, pri čemer je analogno uporabila Uredbo o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju: Uredba), ki v 7. členu določa, da je nevarnost za varnost države podana tudi, če gre za utemeljen sum, da je oseba aktivni ali nekdanji poklicni pripadnik tujih oboroženih sil ali pripadnik paravojaških formacij, v 8. členu pa, da je nevarnost za obrambo države podana, če je oseba aktivno služila v oboroženih silah tujih držav.

Tožnik v tožbi navaja, da sta organ prve stopnje in tožena stranka iz ugotovljenih dejanskih okoliščin napravila napačen sklep o dejanskem stanju. Poudarja, da je sicer služil v tuji vojski, toda ni sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo niti v nezakonitih aktivnostih JLA, tudi ni bil povezan ali sodeloval pri obveščevalnem delovanju v korist tujih držav. Poleg tega se je glede na osnutek zakona nameraval predčasno upokojiti že v letu 1991. Zato je Republiko Slovenijo skupaj s svojo enoto zapustil dne 9.8.1991 v prepričanju, da bo jeseni že v pokoju in skupaj s svojo družino, vendar je bil zakon sprejet šele v decembru 1993, njegova prošnja za upokojitev pa je bila rešena šele v marcu 1994. V Republiki Sloveniji tožnik živi že od leta 1967 in ni nikoli deloval proti njenim interesom. Tu se je poročil s Slovenko in ima dva sinova, ima premoženje ter vir za preživljanje. Navaja še, da je Republika Slovenija podpisala in ratificirala mednarodne konvencije, po katerih je posebna pozornost namenjena družini in njenemu varovanju (Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 14. člena ZTuj po prostem preudarku. Tudi po presoji sodišča se dovoljenje za začasno prebivanje lahko zavrne osebi, če upravni organ ugotovi kakršenkoli razlog, zaradi katerega bi mu sicer lahko odpovedal prebivanje (23. člen ZTuj). V takem primeru je namreč prosti preudarek očitno uporabljen v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (2. odstavek 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

V tem primeru tožena stranka ugotavlja, da je tožniku kot podpolkovniku JLA aktivna vojaška služba prenehala šele 11.5.1994, in s pomočjo meril iz 7. in 8. člena Uredbe ocenjuje, da zavrnilno odločitev terjajo razlogi varnosti in obrambe države. Tudi po presoji sodišča terjajo razlogi varnosti in obrambe države, da se dovoljenje za začasno prebivanje iz 14. člena ZTuj lahko zavrne osebi, ki je vse do 31.5.1994 aktivno služila v oboroženih silah tuje države, kar ugotavlja tožena stranka in tožnik tega ne izpodbija. Ker je tožena stranka, že na podlagi ugotovljene okoliščine o tožnikovem služenju v oboroženih silah tuje države vse do 31.5.1994, imela dovolj podlage za sprejeto odločitev po prostem preudarku, niso pomembni tožbeni ugovori, da ni sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo, niti v nezakonitih aktivnostih JLA in da se je nameraval upokojiti že jeseni 1991. Zavrnitev prošnje za začasno prebivanje iz razlogov varnosti za varnost in obrambo države tudi ne pomeni posega v tožnikovo družino in njeno varovanje v nasprotju z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami (8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 17. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah), na kar se sklicuje v tožbi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77). ZUP in ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, popravek 65/97).