VSRS Sodba II Ips 798/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravno dejanje toženca V. N., darilna pogodba s toženko A. J. z dne 21.8.1992, v razmerju do tožeče stranke O. P. nima pravnega učinka, zaradi česar je bila na podarjenih nepremičninah iz pogodbe z dne 21.8.1992 vzpostavljena lastninska pravica V. N., toženki A. J. pa je bilo naloženo, da mora izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Pritožbo tožene A. J. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo toženka A. J. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je sodišče kot nesporno štelo okoliščino, ki kot taka med strankami nikoli ni bila deklarirana. Odvetnik, ki je pooblaščenec toženke A. J., ni pooblaščenec toženca V. N. Sicer iz sodbe sodišča prve stopnje sledi, da okoliščine o vrednosti solastninskega deleža nepremičnin niso bile štete za nesporne. Pri zapisu razpravnega zapisnika z dne 25.4.1995 je šlo za pomotno deklariranje oziroma zapis besede "nesporno". Tako je ostala nepojasnjena bistvena okolnost, ali terjatev tožeče stranke dosega vrednost predmeta pogodbe, s tem pa je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo (284. člen ZOR). Ker rok zapadlosti terjatve ni bil določen, tudi ni podan pogoj njene zapadlosti. Sicer pa terjatev tožeče stranke v zatrjevani višini ni nastala. Dodatno obračunavani stroški za nego toženca v znesku 12.000,00 SIT mesečno dejansko niso nastali. Obračun je v tej smeri fiktiven.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižje stopnje sta zaradi uporabe določbe 284. člena ZOR, po kateri dolžnikovo pravno dejanje izgubi učinek le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve tožeče stranke, našli dilemo v odgovoru na vprašanje, ali terjatev iz naslova pokrivanja oskrbnih stroškov za toženega V. N. morda presega vrednost s tožbo napadenega darila. Odgovor sta dobili v zapisu z naroka z dne 25.4.1995, "da vrednost solastninskega deleža nepremičnin, ki so predmet izpolnitve darilne pogodbe, ne presega vrednosti spora". Zato cenitve podarjenih nepremičnin ni bilo treba opraviti. Pooblaščenec (oziroma njegov namestnik) tožene A. J. je bil na navedenem naroku navzoč, opravljen pa je bil v odsotnosti toženega N., ki kasneje sodbe sodišča prve stopnje niti ni izpodbijal. Zato ne drži revizijska trditev toženke, da opisana okolnost kot nesporna ni bila nikoli deklarirana.

Izpodbijana sodba v svojih razlogih tako ne nasprotuje podatkom spisa, zaradi česar trditev o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP ne drži.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Uporabo določb zakona o obligacijskih razmerjih o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj sta sicer oprli na dejansko ugotovitev, da terjatev tožeče stranke presega vrednost darila. Narava terjatve (kritje stroškov zavodske oskrbe) pa je končno takšna, da vtoževani znesek predstavlja začasen obračun, pri čemer pa se terjatev sama povečuje do končnega obračuna ob dedovanju. Že zato je take narave, da v skladu z odločbo občinske skupnosti socialnega skrbstva P. z dne 14.7.1981 terja vrnitev darila. Problema zapadlosti vtoževane terjatve, ki ga postavlja revizija, zato ni - ne glede na sicer sprejemljivo stališče izpodbijane sodbe, da je zapadlost nastopila najkasneje ob odsvojitvi "obremenjenih" nepremičnin.

Revizija ponovno postavlja vprašanje dejanske potrebne višine oskrbnih stroškov in s tem obsega obveznosti tožeče stranke. Dileme v tej smeri ni že zaradi dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na višino vtoževane terjatve in ki ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Po drugi strani pa opisana pravna razlaga o povečevanju terjatve tožeče stranke, ki bo terjala končni obračun, ne terja v tej pravdi ugotovitve potrebne višine oskrbnih stroškov in s tem obveznosti tožeče stranke po odločbi skupnosti socialnega skrbstva.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).