VSRS Sodba II Ips 402/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo izpraznitev enoinpolsobnega stanovanja številka 33 (v petem nadstropju), in izročitev tožeči stranki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa mu predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni in odloči, da je izpraznitvenemu zahtevku mogoče ugoditi le, če se toženi stranki zagotovi enak obseg stanovanjskega varstva, kot ga je imela pred dodelitvijo sedanjega stanovanja. V reviziji navaja, da je izpodbijana sodba izraz politike ne pa rezultat pravne razlage.

Republika Slovenija je prevzela stanovanja iz vojaškega stanovanjskega fonda oktobra 1991. Sporna odločba je bila izdana pred prevzemom stanovanj, zato je zakonita, tožeča stranka pa nima aktivne legitimacije. V prostorih hotela T. je užival stanovanjsko varstvo ne glede na to ali je na njih pridobil stanovanjsko pravico, pravico zakupa ali pravico uporabe. Vseeno mu je, kako bi se imenovala njegova pravica bivanja v sedanjem stanovanju, le da ima enak obseg stanovanjskega varstva, kot ga je imel v prejšnjem stanovanju. V tem smislu se je že večkrat izjasnilo tudi revizijsko sodišče. Navaja tudi, da je nesmiselno vztrajanje na izselitvi ljudi iz stanovanj, ki so jih prejeli zakonito. Sodišča bi morala bolj življenjsko obravnavati te primere in zahtevkom za izpraznitev stanovanj ugoditi le v primerih, ko gre za očitne nezakonitosti, zlorabe in nasilne vselitve.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bilo toženi stranki dodeljeno stanovanje iz stanovanjskega fonda bivše JLA z odločbo Poveljstva garnizije Ljubljana z dne 2.10.1991. To pa je, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, edino pravno odločilno.

Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje o pravnih posledicah osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije v zvezi s pravicami na stanovanjskem fondu s katerim je do 25.6.1991 upravljala bivša JLA.

Glede na revizijska navajanja pa je potrebno ponovno poudariti, da je po 1. odstavku 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanj Ustavni zakon) prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Zato po uveljavitvi te določbe (25.6.1991), poveljstva garnizij, ki so dotlej upravljala stanovanjski sklad, niso bila več upravičena izdajati odločb, s katerimi so razpolagala z vojaškimi stanovanji. Z revizijsko navedbo, da je Republika Slovenija prevzela stanovanja iz vojaškega stanovanjskega sklada oktobra 1991, toženec očitno ponovno uveljavlja svojo razlago pomena Dogovora o dokončanju umika armade iz RS, ki jo je podal že v prvo in drugostopnem postopku. Vendar pa je treba ponovno poudariti, da je z navedenim dogovorom opredeljen le način izvajanja sicer jasno določenega prevzema kot ga določa zgoraj navedeno določilo Ustavnega zakona in do katerega je prišlo 25.6.1991, ne pomeni pa, da bi zveznim organom (v konkretnem primeru organu JLA), ostala razpolagalna pravica na stanovanjskem skladu, ki se nahaja na področju RS do njegovega podpisa.

Pravico odločanja o dodeljevanju stanovanj je imel tisti, ki je imel pravico s stanovanjem razpolagati (1. odstavek 3. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l. SRS št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR), te pa Poveljstvo garnizije Ljubljana, od 25.6.1991 ni imelo več. Njegova odločba z dne 2.10.1991 je zato brez učinka in ne more biti temelj pridobitvi imetništva stanovanjske pravice S. N. na spornem stanovanju. Tako je potrebno šteti, da ga zaseda brez veljavnega pravnega naslova oziroma nezakonito. Odločitvi sodišč sta zato tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (50. čl. ZSR v zvezi z 2. odst. 159. SZ).

Glede revidentovih trditev, da bi bilo mogoče ugoditi izpraznitvenemu zahtevku le, če se mu zagotovi enak obseg stanovanjskega varstva, kot ga je imel pred dodelitvijo sedanjega stanovanja, je treba najprej poudariti, da tudi v primeru, če bi imel pred sporno dodelitvijo stanovanje, na katerem bi imel stanovanjsko pravico pridobljeno po veljavnih predpisih, ta ne bi prešla na sporno stanovanje v katerem je brez pravnega naslova. Ohranila pa bi se mu v prejšnjem obsegu na prejšnjem stanovanju. Ker pa toženec pred sporno dodelitvijo sploh ni bival v stanovanju, temveč v prostorih Hotela T. nima nikakršnega stanovanjskega varstva. Imel bi ga le v primeru imetništva stanovanjske pravice. Te pa toženec ni imel. Stanovanjsko pravico je bilo namreč mogoče pridobiti le na stanovanju, kar pa hotelski prostori niso (4. člen ZSR). Prav tako ni utemeljeno revizijsko izvajanje, da naj bi mu šlo stanovanjsko varstvo v obsegu pravic, ki naj bi jih pridobil na hotelskih prostorih iz kakšnega drugega naslova (ne iz stanovanjske pravice). Te pravice se mu niso ohranile, kot bi se v prej navedenem primeru imetništva stanovanjske pravice, temveč so prenehale s prekinitvijo prejšnjega razmerja oziroma s prenehanjem uporabe navedenih prostorov.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.člen ZPP).