VSRS Sodba Ru 47/96

Zahteva za izreden preizkus se zavrne kot neutemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v računskem upravnem sporu s sodbo opr. št. Ru 63/95 z dne 2.2.1996 zavrnilo kot neutemeljeno tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke št. 710-Up/II-186/95 z dne 23.10.1995. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo, s katero je podružnica tedanje Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje v L. zavrnila zahtevek tožeče stranke, da ji povrne stroške revidiranja letnih računovodskih izkazov za leto 1992 za povezani družbi v tujini. Sprejelo je stališče, da je bila tožena stranka na podlagi 5. odst. 31.a.čl. Zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju upravičena zahtevati od tožeče stranke, da predloži pregled računovodskih izkazov za leto 1992 za povezani družbi v tujini. Štelo je, da je tožeča stranka že s samim povezovanjem družb povzročila stroške revidiranja, ki jih mora trpeti sama, čeprav je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka zahtevo za izreden preizkus zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb zakona o splošnem upravnem postopku. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi. Opozarja, da se izpodbijana sodba neutemeljeno sklicuje na določbo 53.čl. Zakona o gospodarskih družbah, ker je ta zakon začel veljati šele 10.7.1993 in ga ni mogoče uporabiti za nazaj. Enako velja za 31.a čl. zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju, ki se nanaša na podjetja, ki jih določa 53.čl. Zakona o gospodarskih družbah. Napačno je tudi, da šteje izpodbijana sodba povezane družbe v tujini kot razlog za prevalitev stroškov revidiranja na tožečo stranko. To bi bilo mogoče obravnavati kot vedenje v smislu 6. odst. 114.čl. Zakona o splošnem upravnem postopku šele po 17.2.1994, ko je pričela veljati novela zakona o zunanjetrgovinski dejavnosti. Določba 6. odst. 114.čl. Zakona o splošnem upravnem postopku se nanaša stroške, ki nastanejo med postopkom. Stroški revidiranja niso taki stroški. Poleg tega jih tožeča stranka ni z ničemer povzročila.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izreden preizkus sodbe vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da Vrhovno sodišče zavrne zahtevo kot neutemeljeno.

Zahteva za izreden preizkus ni utemeljena.

Zakon lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l. RS št. 55/92, 7/93 in 31/93) v 48.čl. določa, da se opravi finančni, računovodski in pravni pregled pri podjetjih, ki so se v času po 1.1.1990 do uveljavitve tega zakona statusno preoblikovala, reorganizirala, brezplačno prenašala družbeni kapital ali ustanavljala in vlagala v nova podjetja, ali so prenašala posamezne poslovne funkcije na druga podjetja, če obstaja utemeljen sum, da je pri tem prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju (Ur.l. RS št. 7/94) pa v 5. odst. 31.a čl. določa, da revizijski organ, to je tožena stranka, v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij na podlagi določb zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij lahko zahteva revidiranje letnih računovodskih izkazov povezanih družb v tujini. V tem primeru revizijski organ določi tudi vsebino in roke za izdelavo revizijskega poročila ter da soglasje k izbranemu revizorju. Iz navedenega izhaja, da uvaja novela zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju dodatno k temu, kar o revidiranju določa zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, revidiranje letnih računovodskih izkazov povezanih družb v tujini. Ker se 48.čl. zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij nanaša na čas od 1.1.1990 dalje, velja enako za 5. odst. 31 a čl. zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju. To ne pomeni nedovoljene uporabe zakona za nazaj. Smisel preverjanja pravilnosti in zakonitosti poslovanja v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetij je v tem, da se to opravi v obdobju, v katerem bi morebitne nepravilnosti vplivale na rezultat lastninjenja. Vendar se s tem ne nalaga nobenih obveznosti za nazaj, se samo preverja, kako so podjetja v določenem obdobju izpolnjevala predpise, ki so veljali že tedaj. To velja tudi za tožečo stranko, ki bi upravičeno ugovarjala nedovoljeni uporabi zakonov za nazaj, če bi tožena stranka od nje terjala izpolnjevanje predpisov v času, ko še niso veljali. Tega pa tožeča stranka ne zatrjuje in o čem takem ni podatkov v spisu. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka imela podlago v zakonskih predpisih za svojo zahtevo nasproti tožeči stranki, da predloži revizijo računovodskih izkazov za svoje povezane družbe v tujini za leto 1992.

Vprašanje stroškov za navedeno revizijo pa ni procesnopravno vprašanje. Pri tem namreč ne gre za stroške upravnega postopka, pač pa za stroške v zvezi z zagotovitvijo dokumentacije, ki je predpisana z materialnopravnimi določbami. Kontrolo lastninskega preoblikovanja lahko opravi pristojni organ samo na podlagi dokumentacije, ki pa jo mora podjetje zagotoviti po finančnih in računovodskih predpisih. Konkretno obveznost, da je treba predložiti revizijskemu organu vso dokumentacijo v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetij, določa Uredba o načinu izvedbe postopkov revizije (Ur.l. RS št. 9/93), izdana na podlagi 49.čl. zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Med dokumentacijo, o kateri govori navedena določba, spadajo po 5. odst. 31. a čl. zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju tudi revizije letnih računovodskih izkazov povezanih družb v tujini. Iz tega izhaja, da mora tožeča stranka predložiti revizijskemu organu poleg ostale dokumentacije tudi revizijsko poročilo letnih računovodskih izkazov povezanih družb v tujini. Strošek za pridobitev revizijskega poročila je strošek, ki bremeni tožečo stranko, prav tako, kot to velja za ostalo obvezno dokumentacijo v zvezi z njenim poslovanjem.

Z izpodbijano sodbo je pravilno odločeno, da bremenijo stroški revizije letnih računovodskih izkazov za povezani družbi v tujini za leto 1992 tožečo stranko samo. Razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka s svojo zahtevo za izreden preizkus sodbe, niso podani. Izpodbijana sodba je materialnopravno pravilna. Kršitev postopka ni bilo. Zato je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izreden preizkus sodbe kot neutemeljeno.