VSRS Sodba II Ips 355/96

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je nična pogodba o preoblikovanju in prenosu družbenega kapitala z dne 2.12.1992, sklenjena med prvo in drugo toženo stranko, ter podrejeni zahtevek, naj se ta pogodba razveljavi. Tožeči stranki je naložilo, naj povrne toženi stranki 380.491,00 SIT pravdnih stroškov. Zavzelo je stališče, da s sklenitvijo pogodbe oziroma prenosom družbenega kapitala na drugo toženo stranko ni bil kršen splošni družbeni interes in zato ne gre za ničnost pogodbe, tožniki pa tudi niso pogodbena stranka in zato niso aktivno ligitimirani za uveljavljanje izpodbojnosti. Ob nesporni ugotovitvi, da ob podpisu pogodbe v podjetju ni bilo zaposlenih delavcev, ne pride v poštev uveljavljanje pravice do 20-odstotnega prednostnega nakupa, do katerega so upravičeni delavci. Ni podan pravni interes tožnikov glede na določbe 1., 12. in 16. člena zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur. list RS, št. 71/94 - ZPPOLS).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno, ker je menilo, da tožniki nimajo pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti pogodbe, ker njihov pravni položaj ni ogrožen in jim ne preti škoda. Njihova pravica lastninjenja ni ogrožena. Ni bistveno, ali je sodišče bolj ali manj poglobljeno obrazložilo, zakaj družbeni interes ni bil kršen. Tožniki kot soustvarjalci premoženja so gotovo prizadeti, vendar pa, ker niso pogodbena stranka, niso legitimirani za zahtevek za razveljavitev pogodbe.

Tožniki vlagajo revizijo zaradi kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava proti tej sodbi v zvezi s sodbo prvega sodišča in predlagajo, naj jo vrhovno sodišče razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) je v tem, ker izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj ni bil kršen širši družbeni interes. Po takratnem zakonu o podjetjih nadzorni odbor ni bil zakoniti organ upravljanja in pravni prednik prve tožene stranke ni imel zakonitega direktorja. Tožniki dvomijo o poštenosti, korektnosti in verodostojnosti pogodbe, zapisnik s seje nadzornega odbora pa je podpisala le ena oseba. Sodišče bi moralo pojasniti, zakaj to niso kršitve po 103. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožniki so aktivno legitimirani, ker so sopomagali ustvariti premoženje pravnega prednika prvega toženca in so upravičeni bdeti nad postopkom prenosa tega premoženja na drugega toženca. Drugotnega pomena je za tožnike udeležba pri lastninjenju. Splošni družbeni interes je bil ogrožen že s tem, ko tretja veja oblasti ni poskrbela za zakonit postopek po sklenjeni prisilni poravnavi pravnega prednika prvega toženca. Takšen interes je širši kot interes države. Tožniki z nobenim zahtevkom ne uveljavljajo pravice do lastninjenja. Če bi zasledovali to pravico, bi gotovo drugače postavili zahtevek. Nepomembno je, da se sodišče sklicuje na privatizacijske zakone. Sodišče prve stopnje ni odločilo o oprostitvi plačila sodnih taks in pravdnih stroškov, kar je dodatni razlog za revizijo, saj je podan razlog po drugem odstavku 354. člena ZPP.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da s pogodbo ni kršen splošni družbeni interes, ker se ta spreminja in danes pomeni čimprej na dopusten način družbeno lastnino olastniniti; da tožniki ne morejo pridobiti statusa varuha družbene lastnine in tako tudi ne aktivne legitimacije; da tudi, če bi bilo res, da je pogodbo s strani prvega toženca podpisala nepooblaščena oseba, pogodba še ni nična; da tožniki poudarjajo, da njihov pravni interes ni v lastninjenju in zato niso aktivno legitimirani; da je prvi toženec v likvidacijskem postopku, ki je tik pred zaključkom.

Vrhovni Državni tožilec Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja zahtevek, naj se ugotovi ničnost pogodbe z dne 2.12.1992 o preoblikovanju pravnega prednika prvega toženca in o prenosu družbenega kapitala na drugega toženca. Takšen zahtevek postavlja v pravdnem postopku, kot njegovo pravno podlago pa uveljavlja zakonske določbe o ničnosti po 103. členu ZOR. Pri ugotovitvenih tožbah, s katerimi se uveljavlja ničnost, je potrebno, zlasti še, kadar je ugotovitveni zahtevek postavljen samostojno, torej brez povezave z morebitnim oblikovalnim ali dajatvenim, tako s procesnega kakor tudi z materialnopravnega vidika najprej dognati, ali je na tožnikovi strani podana pravna korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oziroma če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (drugi odstavek 187. člena ZPP) ali če je tožnik zainteresirana oseba (prvi odstavek 109. člena ZOR). Tako po enem kakor po drugem zakonu se terja interes, ki je pravno utemeljen, ali drugače povedano, tožnik mora izkazati, da bi mu uspeh v takšni pravdi, torej ugotovitev ničnosti kakšnega posla, odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem (v tem primeru, denimo, postopku lastninjenja) postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu ju zagotavlja zakon. Skratka, zaradi načela pravne varnosti ugotovitev ničnosti ne sme biti sama sebi namen. Tožniki niti ne zatrjujejo in še manj izkazujejo, da bi zasledovali uveljavitev kakšne svoje pravno varovane koristi. S tem, ko se sklicujejo na to, da je bil z nezakonitim ravnanjem kršen splošni družbeni interes in da so poklicani kot soustvarjalci premoženja pravnega prednika prvega toženca bdeti nad takšnim interesom, še ne izkazujejo svojega pravno varovanega interesa, ki bi ga lahko v primeru uspeha udejanili. Še več, jasno povedo, in še posebej v reviziji, da ne uveljavljajo pravice do lastninjenja. V zvezi z lastninjenjem podjetij je zakonodajalec uvedel institut postopka revizije (48. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, Ur. list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93 - ZLPP), ki se uvede, če obstaja utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine med drugim pri statusnem preoblikovanju, reorganiziranju, brezplačnem prenašanju družbenega kapitala ipd. Postopek revizije lahko zahtevajo organi za notranje zadeve, javni tožilec, javni pravobranilec, družbeni pravobranilec samoupravljanja, Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Sklad RS za razvoj, Slovenski odškodninski sklad, Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, denacionalizacijski upravičenci, skupščine družbenopolitičnih skupnosti in Služba družbenega knjigovodstva v RS (drugi odstavek 49. člena ZLPP). Pobudo za takšen postopek lahko podajo pri teh organih denacionalizacijski upravičenci in vsakdo, ki meni, da je v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij v času od 1.1.1990 do 5.12.1992 (v to razdobje pa se umešča sporna pogodba) prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Med to drugo kategorijo se slejkoprej uvrščajo tožniki, torej le kot pobudniki. Sicer pa je imel že poprej družbeni pravobranilec samoupravljanja pooblastila za varovanje družbene lastnine po 2. in 12. členu zakona o družbenem pravobranilcu samoupravljanja (Ur. list SRS, št. 21/75, 31/84 in 8/90), in ki jih je spočetka v obravnavani zadevi tudi izkoristil, ko je začel postopek pred sodiščem združenega dela z zahtevkom za razveljavitev sklepa zbora delavcev o imenovanju v.d. direktorja, sicer podpisnika sporne pogodbe, in s tem zahtevkom tudi uspel. Za zavarovanje splošnega družbenega interesa oziroma družbene lastnine so bile po povedanem na voljo druge možnosti, ne pa ta, po kateri so posegli tožniki, saj jih zakon (ZPP in ZOR) ne uvršča med zainteresirane osebe, ker pač ne izkazujejo v zvezi s tem kakšne svoje pravno varovane koristi.

Ko tožeča stranka navaja razloge, zakaj obravnavana pogodba ni veljavna, omenja med drugim, da jo je sklenil nepooblaščeni organ oziroma oseba in da v pravnem predniku prve tožene stranke takrat ni bilo delavcev ipd, kar bi utegnilo pomeniti, da pogodba ni bila sklenjena v mejah poslovne sposobnosti prednika, kar povzroči, da takšna pogodba nima pravnega učinka (prvi in drugi odstavek 54. člena ZOR), se pravi, da je nična. Vse, kar je bilo poprej povedano v zvezi s pravnim interesom pri postavljenem zahtevku za ugotovitev ničnosti, velja seveda tudi za ugotavljanje ničnosti iz pravkar opisanega razloga.

Že na tej točki, torej ob preizkusu, ali je podan pravno varovani interes, se je razkrilo, da ni izkazan, zaradi česar je odveč razglabljati, ali je bil kršen splošni družbeni interes, kar tožeča stranka utemeljuje tudi na kršitvi dolžnosti ekonomsko smotrne uporabe družbenih sredstev (5. člen ZOR). Tako se tudi pokaže kot pravno nepomembna revizijska trditev o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi bila storjena s tem, da sodba ne razloži, zakaj ni bil kršen širši družbeni interes (mimogrede povedano sodišče niti ni moglo navesti med razlogi kaj več glede na splošno in načelno z dokazi nepodprto trditev, da je imel prednik prvega toženca ekonomske pogoje za aktivno delovanje). Nepomembne so seveda tudi trditve o tem, da v času sklenitve obravnavane pogodbe pravni prednik prvega toženca ni imel nobenih delavcev ne zakonito postavljenega direktorja in da bi moral pogodbo odobriti po statutu pristojni organ. Ugotovitveni zahtevek je bil torej pravilno zavrnjen.

Pravilno pa je bil zavrnjen tudi razveljavitveni zahtevek, ki ga tožeča stranka utemeljuje na pravkar omenjenih razlogih (111. člen ZOR), ker je aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka za razveljavitev pogodbe le pogodbena stranka (112. člen ZOR), kar pa tožniki niso bili, saj jim je delovno razmerje, kakor tudi sami ugotavljajo, pri pravnem predniku prvega toženca prenehalo z uvedbo stečajnega postopka (prvi odstavek 93. člena takrat veljavnega zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ, št. 84/89).

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana. Tudi uradni preizkus glede morebitne procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava poleg tistega, kar uveljavlja revizija, ni pokazal kakšne nepravilnosti. Zato je sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Revizijo je mogoče vložiti tudi zoper sklep sodišča, vendar le zoper takšnega, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 400. člena ZPP), kar pa sklep o pravdnih stroških ni, pa čeprav morda temelji na dejstvu, da sodišče ni poprej odločilo o predlogu stranke za oprostitev plačila sodnih taks in pravdnih stroškov. Revizija v tem delu torej sploh ni dovoljena.

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, saj stroškov odgovora na revizijo glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.