VSRS Sklep II Ips 889/94

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke) se razveljavita in vrne zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, naj se tožencema prepove uporaba vode iz vodovodnega zbiralnika na parceli 2318/22 k.o. N. in cevovoda, prav tako pa tudi zahtevek iz nasprotne tožbe, naj se ugotovi, da sta toženca lastnika cevovoda, ki poteka po njuni parceli št. 2318 iste k.o. Ugotovilo je namreč, da ni šlo za gradnjo zasebnega vodovoda, temveč gre za javni vodovod, javno dobro, dostopno pod enakimi pogoji vsem krajanom R.; vodovodno omrežje in naprave, ki so priključene na javni vodovod in se nahajajo izven stanovanjskih in drugih objektov, pa ne morejo postati lastnina uporabnikov.

Višje sodišče je pritožbo tožnikov proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno, ker je sodilo, da je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, ki odreka tožnikom lastninsko pravico na vodnem zbiralniku in cevovodu, kar je utemeljeno na zakonu o vodah (Ur. list SRS, št. 38/81, 29/86, 15/91 in 32/93 - ZV) in ustreznem občinskem odloku.

Tožeča stranka vlaga proti tej sodbi revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka in predlaga vrhovnemu sodišču, naj jo spremeni tako, da bo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zahtevku tožnikov ugodilo. Opozarja, da po drugem odstavku 2. člena ZV vodne naprave niso dobrine v splošni rabi, razen javnih vodnjakov. Tudi 52. člen ZV ne določa, da so zbiralniki izključno v družbeni lasti ali splošni rabi. Vodne naprave so lahko v zasebni lasti (55. člen ZV). Občinski odlok ne velja za zasebne vodnogospodarske naprave. Zbiralnik ne zajema celotnega potoka in nasprotna ugotovitev višjega sodišča nima podlage v spisu, zato razlogov sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pomembno je le, kdo je vodne naprave, ki so celota, zgradil. Sodišče je spregledalo, da ima po ZV preskrba s pitno vodo prednost.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izrekel.

Revizija je utemeljena.

Za očitano procesno kršitev ne gre. Sodišče druge stopnje le utemeljuje svoje pravno mnenje tudi z dejstvom, da obravnavani zbiralnik zajema vodotok. Pri tem se nič ne opredeljuje glede tega, ali zajema celotni vodni tok ali samo njegov del, kot slednje trdi tožeča stranka in čemur tožena izrecno ne oporeka. Takšna ugotovitev pritožbenega sodišča ni torej nič v nasprotju s procesnim gradivom in preizkus sodbe s takšno njeno formulacijo v obrazložitvi ni nič otežkočen.

Pač pa sodišči nista v vsem pravilno uporabili materialnega prava, kar je povzročilo, da dejansko stanje ni bilo v celoti ugotovljeno in zato morda končna odločitev ni pravilna.

Izhodišče obeh sodišč, da tožniki kot graditelji in uporabniki niso mogli pridobiti lastninske pravice na vodnem zbiralniku in cevovodu in da gre za javni vodovod, pravno ni utemeljeno. Ustava Republike Slovenije zagotavlja med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami tudi pravico do zasebne lastnine (33. člen), zakon pa določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (prvi odstavek 67. člena), ter pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva (tretji odstavek 70. člena). V tem duhu je potrebno tudi razlagati zakonske in podzakonske akte, ki urejajo področje, o katerem je beseda.

Celo zakonodaja v času graditve obravnavanih vodnih naprav ni izključevala lastninske pravice na njih. Po 95. členu ustave SRS/74 je bila občanom zajamčena lastninska pravica, med drugim tudi na stvareh, ki služijo za zadovoljevanje njihovih osebnih potreb, mednje pa nedvomno sodi tudi potreba po preskrbi z vodo. Tudi ustavni amandmaji k tej ustavi niso v zvezi s tem prinesli nobenih vsebinskih sprememb. Nadalje zakon o vodah (Ur. list SRS, št. 16/74) oziroma njegovo integralno besedilo (Ur. list SRS, št. 38/81 z uvodoma citiranimi dopolnitvami in spremembami) določa le, da so voda, vodotoki, jezera... dobrine splošnega pomena, pod posebnim družbenim varstvom in jih je dovoljeno rabiti ali izkoriščati le na način, ki ga določa ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi (prvi odstavek 2. člena ZV) in le za naravne vodotoke, naravna jezera, naravne izvire, obalno morje, javne vodnjake in vodna zemljišča določa zakon, da so dobrina v splošni rabi in družbena lastnina (drugi odstavek tega člena). Ne določa pa tega za vodnogospodarske objekte in naprave, za katere celo predvideva možnost, da so v lasti občanov (drugi odstavek 79. člena ZV), ne vsebuje pa določb o tem, kako občani - državljani postanejo lastniki. Le za vodnogospodarske objekte in naprave, ki so v splošni rabi (to so takšni, ki po svoji naravi in namenu zagotavljajo varstvo pred poplavami in erozijo, ter boljšo in časovno razporeditev voda na sploh - tretji odstavek 55. člena ZV), je določal, da so osnovno sredstvo vodnogospodarske organizacije in da so izven pravnega prometa (zdaj razveljavljen z zakonom o gospodarskih javnih službah - Ur. list RS, št. 32/93 - ZGJS, kar na to obravnavani pravni položaj ne vpliva), medtem ko za tiste v posebni rabi (tretji odstavek 55. člena) česa takšnega ne predpisuje.

Zakon o komunalnih dejavnostih (Ur. list SRS, št. 8/82 - ZKD) med drugim določa, da je oskrba naselij z vodo, ki obsega zajemanje, čiščenje in dovajanje vode gospodinjstvom, komunalna dejavnost in kot takšna posebnega družbenega pomena (3. člen) in našteval je tudi investitorje gradnje in rekonstrukcije takšnih naprav (10. člen, zdaj razveljavljen z ZGJS), vendar med njimi ne fizičnih oseb, saj je bil namen zakonodajalca, da družba preskrbi komunalne naprave, ki so bile izvirno družbena lastnina. Vendar to določilo 10. člena ZKD ni bilo kogentno. Veliko vodovodnih naprav je bilo zgrajenih z delom in denarjem državljanov, lastninskega režima nad takšnimi napravami pa tudi ta zakon ni urejal, vendar lastninske pravice nad njimi tudi ni prepovedoval.

Slednje dovolj jasno izhaja tudi iz določbe četrtega odstavka 76. člena ZGJS, po kateri ne postanejo infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja... lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljane, če so bila zgrajena oziroma pridobljena s sredstvi pravnih ali fizičnih oseb na način, ki ni zajet v 68. in prvem odstavku 72. člena tega zakona, za kar v tem primeru ne gre, ker med drugim ne gre za javni vodovod.

Ti predpisi torej ne zapovedujejo, da je vsakršni vodnogospodarski objekt in naprava javno dobro. To potemtakem ne pomeni, da tožniki niso mogli pridobiti lastninske pravice, kakor menita nižji sodišči. Tudi njuno sklicevanje na odlok občine P. o preskrbi z vodo stvari ne spremeni že iz preprostega razloga, ker občinski odlok ne more posegati v lastninska razmerja, saj se ta lahko urejajo le z zakonom. Zmotno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da tožniki niso mogli pridobiti stvarnih pravic na vodnih napravah, ker vodovodno omrežje in naprave, ki so priključene na javni vodovod in se nahajajo zunaj stanovanjskih in drugih objektov, ne morejo postati lastnina uporabnikov, čeprav so jih zgradili z lastnimi sredstvi - saj sploh ne gre za priklop na javni vodovod. Sodišče samo namreč ugotavlja, da obravnavane naprave obsegajo samostojno zajetje potoka Š. in vodovodne cevi do pravdnih strank.

Po povedanem torej veljavna zakonodaja s tega področja ni prepovedovala in ne prepoveduje lastninske pravice državljanov, res pa tudi ne ureja posebej načina pridobitve, razpolaganja z njo ipd. Zato je potrebno presojati v tej pravdi sporno pravno razmerje na podlagi zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in pravnih pravil o družbeni pogodbi (paragraf 1175 in naslednji ODZ) ter analogno uporabiti tudi določbe ZKD, ker gre za stvari, ki so namenjene komunalni dejavnosti. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da so tožniki (morda tudi pravna prednika tožencev) ob zanemarljivi udeležbi krajevne skupnosti združili delo in sredstva, da bi dosegli skupni cilj - oskrbeti se z vodo. Med njimi gre potemtakem za družbeno pogodbo, nastale naprave so premoženje družbe, na tem pa imajo družbeniki solastnino, iz katere izvirajo zanje pravice pa tudi dolžnosti oziroma omejitve.

Kot je bilo že povedano, gre tako pri vodnogospodarskih objektih in napravah kakor tudi pri vodi sami za stvari posebnega družbenega pomena, iz česar izhaja za lastnike teh naprav, da morajo svojo lastninsko pravico uresničevati v skladu z naravo in namenom stvari ter v skladu z zakonsko določenim družbenim interesom (prvi odstavek 4. člena ZTLR) in ne v nasprotju z namenom, zaradi katerega je z zakonom priznana (drugi odstavek tega člena). To zajema tudi dolžnost družbenikov, da dovolijo priklop na zgrajene naprave drugim za enak namen, kot so ga zasledovali sami - zagotoviti si pitno vodo, seveda če to dopuščajo zmogljivosti. Te pravice tožencema niti ne odrekajo, zahtevajo le (in to utemeljeno, če se izkaže, da so solastniki - analogna uporaba določbe 8. točke 14. člena ZKD) ustrezen prispevek, na kar pa tožena stranka ni pristala. V zvezi s tem se spet ni mogoče strinjati s stališčem nižjih sodišč, da imajo tožniki le obligacijski (restitucijski) zahtevek do tožencev za vložena sredstva, ne morejo pa prepovedati uporabe vodovoda. Slednja za toženca ni bila dogovorjena za nedoločen čas, zaradi česar sta v položaju, kot da se želita priključiti na vodovod, to pa pomeni zanju, da se lahko pridružita družbenikom ob pogoju, da poravnata njihov upravičeni zahtevek za plačilo prispevka in da sprejmeta njihova pravila. Ob izpolnitvi teh pogojev pa družbeniki ne morejo odkloniti priključka oziroma v tem primeru doseči odpovedi uporabe vodovoda oziroma vode. Če torej povzamemo, je pravno izhodišče v tej zadevi naslednje: če si državljani sami s svojim delom in sredstvi na dovoljen način uredijo zajetje pitne vode in zgradijo vodovod za svoje potrebe, postanejo družbeniki in solastniki takšnih naprav, na katere imajo pravico priključiti se tudi drugi državljani za enake potrebe, če to dopuščajo zmogljivosti naprav in količine vode, ti pa morajo poprej za takšen priklop poravnati prispevek, ki ga upravičeno terjajo družbeniki.

Nižji sodišči nista tako uporabili materialnega prava, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, to pa je narekovalo razveljavitev njunih odločb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP). Ob tem naj sodišče, spričo želja obeh strank, da se uredijo medsebojna razmerja, opozori na možnost sodne poravnave in jim pri tem pomaga (tretji odstavek 321. člena ZPP). Sicer, če toženca nista pripravljena prispevati, pa naj na podlagi že izvedenih in morebitnih novih dokazov dožene, ali sta pravna prednika tožencev postala družbenika in solastnika obravnavanih vodnih naprav in v kakšnem obsegu (uporaba vode za gospodinjstvo ali tudi za obrtne oziroma industrijske namene). Če se bo izkazalo, da to nista postala, se bo tožbeni zahtevek bržkone pokazal kot utemeljen.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.