VSRS Sodba II Ips 453/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim zahteva tožnik od toženca, da postavi ograjo na vzhodni strani prizidka hiše L. in da se mu prepove dostop po vzhodni strani prizidka. Ugotovilo je, da toženec ni ravnal v nasprotju s pogodbo z dne 2.9.1986, dogovorom z dne 1.6.1984 in dogovorom z dne 23.3.1989. Stopnice je prestavil na vzhodno stran prizidka skladno z zahtevkom, ki ga je postavil tožnik v pravdi opr.št. P 278/88. Za zahtevek na prepoved dostopa pa tožnik ni aktivno legitimiran, ker ni lastnik hiše in zemljišča, na katerem tožencu prepoveduje dostop.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Prvostopnim ugotovitvam je dodalo še nadaljnjo in sicer, da je toženec na podlagi pogodbe z dne 2.9.1986 postal lastnik sporne nepremičnine. Njegova lastniška upravičenja niso omejena z dogovori z dne 1.6.1984 in 23.3.1989 v tem smislu, da bi moral tožnika prositi za soglasje pri urejanju ograje. Isto velja za dostop na prizidek z vzhodne strani.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne odločitve. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da dogovor z dne 1.6.1984 zavezuje tudi toženca. Ta dogovor pa prepoveduje lastniku hiše L., da prizidka ne bo dograjeval, nadzidaval, kako drugače širil ali višal. S tem dogovorom je bila omejena lastninska pravica na prizidku.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tožeča stranka izrečno uveljavlja, ni dovoljen. Tretji odstavek 385. čl. ZPP namreč določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tem obsegu revizija ni dovoljena in je revizijsko sodišče vsebinsko ne more obravnavati.

Po določbi 386. čl. ZPP pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti na to, ali je morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi navedenega določila ugotavlja revizijsko sodišče, da bistvena kršitev postopka po 10. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP ni podana.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. To, kar tožnik uveljavlja s tožbo, so omejitve toženčeve lastninske pravice na nepremičnini, ki je njegova last. Za take omejitve pa ni podlage v nobenem predpisu in tudi ne v listinah, na katere se sklicuje tožeča stranka. Pogodbe in dogovore kot pravno podlago za urejanje medsebojnih sosedskih razmerij, na katere se sklicuje tožeča stranka, sta dokazno ocenili sodišči prve in druge stopnje in na njune dokazne ugotovitve je revizijsko sodišče vezano, kot je bilo to že uvodoma obrazloženo. Pri tem je zlasti pomembna ugotovitev, da je toženec ravnal v skladu z zahtevkom v pravdi opr. št. P 278/88, po katerem je moral opustiti dostop na prizidek z zahodne strani in si ga urediti na vzhodni strani. Tožnikova poslovna volja, izražena na ta način, potrjuje pravilnost stališča sodbe prve in druge stopnje, da obravnavane listine ne pomenijo take omejitve toženčeve lastninske pravice, ki bi tožencu omejevala pravico, da si uredi dostop na prizidek z vzhodne strani.

Ker tožeča stranka ni uveljavljala dovoljenih revizijskih razlogov, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo tistih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP), je zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).