VSRS Sodba III Ips 73/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ničnost dogovora o odkupu plasmaja poslovnega sklada v idealnem deležu lastništva poslovnih prostorov v I. s katerim je tožeča stranka odsvojila 2,81 % skupne brutto površine v stolpnici I. v površini 676,50 m2 za kupnino 76.605,70 Sit in poslovni prostor v Ljubljani, C.97 v površini 66,80 m2 za kupnino 9.755,60 Sit in 1.100.000 ATS. Ugotovilo je, da je sporno pogodbo sklenil s toženimi strankami stečajni upravitelj prvotno tožeče stranke I. elektroakustike, ki je bila tedaj že v stečaju. Želel je ohraniti proizvodnjo, kar je bilo mogoče doseči samo s sklenitvijo te pogodbe. Ni mogoče govoriti o neizkušenosti in lahkomiselnosti stečajnega upravitelja in tudi ne o odvisnosti prvotne tožeče stranke od toženih strank. Ugotovilo je, da tudi ostali elementi oderuške pogodbe niso podani.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o tem, da ne gre za oderuško pogodbo, ker niso izkazane niti subjektivne, niti objektivne okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče pogodbo šteti za oderuško.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja razloge iz 2. in 3. točke prvega odst. 385. čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Izpodbija ugotovitev sodbe druge stopnje, da je tožena stranka poslovne prostore prodala po 580,00 Sit za m2, kajti iz podatkov spisa izhaja, da jih je prodala po 3738,70 DEM za m2. Tožene stranke so izkoristile težak položaj prvotne tožnice in izsilile pogodbo. Tožeča stranka je bila tudi zavedena glede vrednosti poslovnih prostorov. Meni, da je izpodbijana pogodba v nasprotju z moralo in temeljnimi načeli obligacijskega prava.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. v zvezi s 488. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Prvotna tožeča stranka I. elektroakustika, v stečaju, je vložila tožbo sprva na razveljavitve, nato pa na ničnost dogovora o odkupu plasmaja poslovnega sklada z utemeljitvijo, da so bili s tem dogovorom stečajni upniki bistveno oškodovani (tč. III. tožbenih navedb). Taka utemeljitev je tudi smiselna glede na uvedeni stečajni postopek nad tožečo stranko. Stečajni postopek nad tožečo stranko pod opr. št. St 7/88 je tekel po določbah zakona o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela (Ur.l. SFRJ št. 72/86, 42/87, 75/87 in 69/88). V 224. čl. navedenega zakona je določeno, da smejo upniki, dolžnik, družbenopolitična skupnost in družbeni pravobranilec samoupravljanja v treh mesecih od dneva, ko so bile prodane dolžnikove stvari, zahtevati, da se izreče prodaja za neveljavno, če so bile z njo oškodovane koristi upnikov ali družbenopolitične skupnosti. V obravnavani zadevi gre za tak spor. Stečajni dolžnik toži na neveljavnost prodaje plasmajev v osnovna sredstva. Prodaja plasmajev je bila opravljena z dogovorom z dne 15.3.1989, tožba pa je bila vložena dne 10.10.1990, torej po preteku treh mesecev od prodaje. Neveljavnost prodaje po 224. čl. navedenega zakona zajema ničnostne in izpodbojne razloge. Gre za lex specialis, ki uvaja kratek trimesečni rok glede na potrebe stečajnega postopka, ki terja hitre rešitve. Tožba je torej vložena prepozno in tožeča stranka že zato z njo ne more uspeti.

Ne glede na navedeno pa revizijsko sodišče soglaša z ugotovitvijo, da ne gre za oderuško pogodbo. Okoliščina, da je sporno pogodbo sklenil stečajni upravitelj, je za presojo te zadeve bistvena. Stečajni upravitelj je organ v stečajnem postopku (105. čl. zakona o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela). Kot tak se ne more sklicevati na neizkušenost, lahkomiselnost in druge okoliščine, ki tvorijo subjektivni dejanski stan oderuštva po 141. čl. ZOR. Razen tega je imel ob sklepanju sporne pogodbe pred očmi celovit položaj tedanje tožeče stranke, posebno dejstvo, da je bilo treba ohraniti proizvodnjo pri tedanji tožeči stranki. To so razlogi, zaradi katerih sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno šteli, da ni izkazan subjektivni element oderuštva. Brž ko je tako, je odveč ugotavljati obstoj nesorazmerja med danim in prejetim po sporni pogodbi. Zato napaka, ki jo tožeča stranka sicer utemeljeno očita sodbi druge stopnje, namreč da so bili sporni prostori prodani po 580,00 SIT za m2, ne vpliva na pravilnost odločitve.

Revizija izrečno izpodbija oceno dokazov in navaja okoliščine, ki so po njenem stališču ugotovljene napačno. S tem obravnava ugotovitve o dejanskem stanju, na katerem temeljita sodbi prve in druge stopnje. To ni dovoljen revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP), zato revizijsko sodišče teh revizijskih navedb ne more preizkusiti.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).