VSRS Sodba in sklep Ur 18/94

Tožba se v delu, v katerem izpodbija tožeča stranka odločitev tožene stranke o zavrženju pritožbe zoper sklep z dne 12.3.1994 štev. 730-4/94, z a v r ž e;

Tožbi se delno ugodi in se odločba tožene stranke z dne 23.5.1994 štev. 710-Up/IIč-48 in 49/94-III-RM v delu, v katerem je izrekla:

"Pritožbi zoper odločbo štev. 304-1/94 z dne 14.3.1994 se delno ugodi tako, da se izrek spremeni in se spremenjen glasi:

Zavrnejo se računovodski izkazi: bilanca stanja na dan 31.12.1993, bilanca uspeha od 1.1. do 31.12.1993, razporeditev rezultatov iz obdobja od 1.1. do 31.12.1993 ter obračun davka od dobička pravnih oseb za obdobje od 1.1. do 31.12.1993 pravne osebe H. d.o.o., Nova Gorica, in s tem tudi nalogi za izplačilo bruto plač iz dobička po letnem obračunu za leto 1993 v skupnem znesku 325.000.000,00 SIT", o d p r a v i.

Služba družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji, Podružnica v Novi Gorici, je zavrnila obrazce letnega obračuna za leto 1993 tožeče stranke in jih ji vrnila. Tožeča stranka je od nje pismeno zahtevala izdajo odločbe o zavrnitvi obračuna in nalogov.

Dne 12.3.1994 je nato izdala generalna direktorica Službe družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji pod štev. 730-4/94 sklep, s katerim je za izvedbo kontrolnega postopka v zadevi računovodskih izkazov letnega obračuna za obdobje od 1.1. do 31.12.1993 in nalogov za izplačilo bruto plač ter dividend iz dobička in obračuna davka od dobička za isto leto zoper tožečo stranko, določila kot krajevno pristojno podružnico namesto Podružnice v Novi Gorici Podružnico na Ptuju.

Na podlagi sklepa, navedenega v prejšnjem odstavku, je Služba družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji, Podružnica na Ptuju, dne 14.3.1994 izdala pod štev. 304-1/94-1 odločbo, s katero je zavrnila računovodske izkaze za leto 1993 tožeče stranke in naloge za izplačilo bruto plač ter dividend iz dobička po letnem obračunu za leto 1993 v skupnem znesku 575.007.000,00 SIT Tožeča stranka je vložila pritožbi tako zoper sklep o prenosu krajevne pristojnosti na Službo družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji, Podružnica Ptuj, kot tudi zoper odločbo omenjene podružnice o zavrnitvi računovodskih izkazov in nalogov za izplačilo. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka nato:

- pritožbo zoper sklep o prenosu krajevne pristojnosti zavrgla kot nedovoljeno;

- vzdržala v veljavi odločbo prve stopnje o zavrnitvi računovodskih izkazov v celoti, izrek o zavritvi nalogov za izplačilo pa je delno spremenila tako, da je izrekla, da se zavrnejo nalogi za izplačilo bruto plač iz dobička po letnem obračunu za leto 1993 v skupnem znesku 325.000.000,00 SIT.

S pravočasno vloženo tožbo izpodbija sedaj tožeča stranka v prejšnjem odstavku navedeno določbo tožene stranke in sodišču predlaga, naj jo v celoti odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni dovoljena v delu, v katerem izpodbija tožeča stranka odločitev tožene stranke o pritožbi zoper sklep o določitvi krajevne pristojnosti druge podružnice, v ostalem delu pa je utemeljena.

K odločitvi pod I.)

Po 1. odst. 65. člena zakona o službi družbenega knjigovodstva (Ur. list SFRJ štev. 70/83...79/90; v nadaljevanju: ZSDK), ki je ob vložitvi tožbe še veljal, je bil računski upravni spor dovoljen zoper odločbo službe, izdano na drugi stopnji, odločbo, zoper katero ni dovoljena pritožba ter odločbo v revizijskem postopku. Iz sistematike določb ZSDK, ki določajo predmet kontrole in urejajo kontrolni postopek (41. do 64. člen ZSDK) pa izhaja, da je računski upravni spor dovoljen samo zoper tiste odločbe iz 1. odst. 65. člena ZSDK, s katerimi je bilo odločeno o predmetu kontrole.

Z odločbo o zavrženju pritožbe zoper sklep o določitvi krajevne pristojnosti druge podružnice službe družbenega knjigovodstva ni bilo odločeno o predmetu kontrole, z vidika določb zakona o upravnih sporih (Ur. list SFRJ štev. 4/77; v nadaljevanju: ZUS) torej o upravni stvari. Omenjena odločba zato ni upravni akt, zoper katerega je dovoljen računsko upravni spor (primerjaj: 6. člen ZUS). Zato je sodišče tožbo v delu, v katerem izpodbija tožeča stranka odločbo tožene stranke, nanašajočo se na prenos krajevne pristojnsti, na podlagi 2. točke 1. odst. 30. člena ZUS zavrglo.

K odločitvi pod II.)

ZSDK določa, da se v kontrolnem postopku uporabljajo določbe zakona, s katerim se ureja splošni upravni postopek, če sam ne določa drugače (64. člen ZSDK). To pa je zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo Ur. list SFRJ štev. 47/86; v nadaljevanju: ZUP). ZSDK določa, katera organizacijska enota službe družbenega knjigovodstva je krajevno pristojna za opravljanje kontrole (n. pr.:

1odst. 49. člena). V obravnavanem primeru je bila to Podružnica SDK v Novi Gorici (enak zaključek sledi tudi iz 1. odst. 18. člena in 19. člena zakona o službi družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji - Ur. list SRS štev. 1/85; v nadaljevanju: ZSDKS). V predpisih, ki urejajo poseben upravni postopek, ki ga v okviru svojih pristojnosti uporablja služba družbenega knjigovodstva pa ni določb o prenosu krajevne pristojnosti na drugo podružnico. Zato je treba za ugotovitev, ali je takšna možnost v omenjenem postopku podana, uporabiti določbe ZUP.

Krajevna pristojnost po ZUP je izključna krajevna pristojnost (dr. Vilko Androjna: Upravni postopek in upravni spor; Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1985, str. 62). To se izraža zlasti v 1. odst. 25. člena ZUP (vsak organ mora po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost), v 2. odst. 241. člena ZUP (če organ druge stopnje ugotovi, da je izdal odločbo prve stopnje nepristojen organ, jo uradno odpravi in pošlje v rešitev pristojnemu organu), pa tudi v 4. točki 1. odst. 262. člena ZUP (odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna, izdal pa jo je krajevno nepristojen organ, mora odpraviti pristojni že organ po nadzorstveni pravici). Pri tem ZUP nima določbe, ki bi v kakršnem koli primeru kogar koli pooblaščala, da lahko krajevno pristojnost prenese z ene organizacijske enote na drugo.

Tudi posebni predpisi, ki urejajo kontrolni postopek, ki ga vodi služba družbenega knjigovodstva, ne upravičujejo generalnega direktorja službe za prenos krajevne pristojnosti s krajevno pristojne organizacijske enote na drugo, ki to po zakonu ni. Na 20. členu ZSDKS takšnega upravičenja ni mogoče temeljiti. Omenjena določba upravičuje krajevno pristojno podružnico, da izjemoma v primerih in pod pogoji, ki jih določa statut, opravlja naloge, za katere je pristojna tudi na območju, za katerega je krajevno pristojna druga podružnica. Če gre za takšen primer in ob izpolnitvi za to določenih pogojev, lahko zato krajevno pristojna (Đ) podružnica opravlja dela na območju druge podružnice brez prenosa krajevne pristojnosti. Takšna situacija zato sploh ni prenos krajevne pristojnosti.

Prenosa krajevne pristojnosti tudi ne upravičuje 21. člen ZSDKS. Če pride do situacije iz omenjenega zakonskega določila, generalni direktor službe samo odredi delavce drugih organitacijskih enot, da opravijo posamezno (Đ) nalogo v podružnici ali za podružnico, ki je krajevno pristojna in to tudi ostane. Prenosa krajevne pristojnosti pa ne dovoljuje.

Tudi s sklicevanjem na določbe ZUP, ki urejajo izločitev, ni mogoče spremeniti krajevne pristojnosti. Ne glede na to, da ni ugotovljena nobena od predpostavk izločitve iz 42. do 44. člena ZUP, se s sklepom o izločitvi določi uradno osebo, ki bo v zadevi odločila oziroma opravila posamezno procesno dejanje (1. odst. 46. člena ZUP) za krajevno pristojno organizacijsko enoto (Đ), ne prenese pa se z njim krajevne pristojnosti na drugo organizacijsko enoto.

Po 2. odst. 241. člena ZUP bi morala tožena stranka že po uradni dolžnosti, čeprav tožeča stranka zgrešene krajevne pristojnosti ne bi uveljavljala, prvostopno odločbo o glavni stvari odpraviti zato, ker jo je izdala organizacijska enota, ki za njeno izdajo ni bila krajevno pristojna. Sklep o prenosu krajevna pristojnosti zaradi svoje nezakonitosti tožene stranke ni razrešil dolžnosti uporabe omenjenega zakonskega določila. Ker tožena stranka tega ni storila, je ravnala v nasprotju s pravili upravnega postopka (2. odst. 39. člena ZUP). To pa je razlog za odpravo odločbe. Zato je sodišče na podlagi 2. odst. 42. člena ZUS tožbi tožeče stranke ugodilo in odpravilo odločbo, s katero je tožena stranka odločila o glavni stvari.