VSRS Sodba Ur 6/94

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

V postopku inšpekcije pravilnosti obračunavanja in vplačevanja prometnega davka za leto 1992 in 1993 pri tožeči stranki je služba družbenega knjigovodstva prve stopnje ugotovila razne nepravilnosti. Zaradi njihove odprave je tožeči stranki v desetih točkah naložila izvedbo raznih ukrepov. V točki I/4 izreka svoje odločbe ji je naložila, da mora obračunati 2.123.887,60 SIT davka po stopnji 20% TŠ 1 TDPP in 7.308,70 SIT davka po stopnji 5% TŠ 3 TDPP ter plačati 2.116.725,20 SIT davka po stopnji 20% TŠ 1 TDPP in 7.308,70 SIT davka po stopnji 5% TŠ 3 TDPP.

Pritožbo tožeče stranke je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Izpodbija jo sicer v celoti, obrazloži pa samo, zaradi česa meni, da je nepravilna odločitev tožene stranke v zvezi z odločitvijo pod točko I/4 (in v posledici tega tudi pod točko I/10) izreka prvostopne odločbe, ki se nanaša na prodaje proizvodov tuje firme H., katere zastopnik za Republiko Slovenijo je bila tožeča stranka, družbi M.Z. in podjetju M.T. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Davčna obveznost je obveznost javnega prava. Zato njenega nastanka in izpolnjevanja ni mogoče presojati po pravilih premoženjskega prava. Nastanek in izpolnjevanje davčnih obveznosti namreč ni stvar dogovora subjektov javnopravnega (davčnega) razmerja ampak stvar prisilnih predpisov države, v katere korist je davčna obveznost ustanovljena. Zato je mogoče priznati davčno oprostitev samo takrat, kadar so za to izpolnjeni vsi pogoji tako, kot jih določa zakon ali na zakonu izdani podzakonski predpisi, čeprav morda lahko, z vidika pravil premoženjskega prava, izgleda kdaj takšen pristop formalističen.

Pri prometu proizvodov, opredeljenem v 6. členu zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 4/92 in 71/93; v nadaljevanju: ZPD), zakon ne predpisuje davčne olajšave oziroma oprostitve, ampak jo omogoča, če so za to izpolnjeni vsi pogoji iz 7. člena ZPD, oziroma iz ustreznih določb pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 6/92...39/93; v nadaljevanju: pravilnik), ki na podlagi 79. člena ZPD podrobneje predpisuje način obračunavanja in plačevanja prometnega davka. Ker vsi predpisani pogoji za davčno oprostitev v primerih, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niso bili izpolnjeni, je tožena stranka pritožbo tožeče stranke zoper odločbo družbenega knjigovodstva prve stopnje pravilno zavrnila.

Tožeča stranka meni, da tožena stranka ne priznava povsem pravilne izjave kupca samo zaradi tega, ker je bila priložena naročilnici, označeni kot "letna naročilnica", ne da bi pri tem upoštevala možnost, da se lahko pri letnih pogodbah da izjava le pri prvi naročilnici.

Ni pomemben naziv naročilnice, ki je podlaga za davčno oprostitev, ampak njena vsebina. Tudi tožena stranka ni zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper prvostopno odločbo zaradi tega, ker je naročilnica, na katero se sklicuje tožeča stranka, označena kot "letna naročilnica", ampak zato, ker sicer niso izpolnjeni pogoji za davčno oprostitev. Pisni izjavi št. 3, ki jo je tožeča stranka priložila naročilnici 82/8/92 z dne 27.3.92, res ni mogoče ničesar očitati. Je pa zato omenjena naročilnnica takšna, da na njeni podlagi davčne oprostitve ni mogoče priznati. Ne izpolnjuje pogojev iz 2. točke 1. odst. 7. člena ZPD. Za takšno ugotovitev zadostuje že okoliščina, da v njej ni navedena količina proizvodov, ki naj bi bila predmet prodaje. Pri tem se tudi ni mogoče sklicevati na to, da je količina proizvodov navedena v pogodbi, ki je bila podlaga za izdajo naročilnice. Na takšno okoliščino, če bi obstojala, bi se lahko tožeča stranka sklicevala samo v primeru, če bi se naročilnica sklicevala na pogodbo (primerjaj: 3. odst. 16. člena pravilnika). To pa se ne.

Slediti tudi ni mogoče stališču tožeče stranke, da so proizvodi, ki naj bi bili predmet davčne oprostitve, dovolj specificirani po vrsti v pogodbi, sklenjeni med njo in M.Z. Tudi če bi bilo to res, tega v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče upoštevati, ker ni povezave med izjavo št. 3, naročilnico in pogodbo, kot je to obrazloženo že zgoraj. Naročilnica št. 82/8/92 se namreč ne sklicuje na pogodbo. Za uspešno uveljavljanje davčne oprostitve po 6. in 7. členu ZPD pa mora listinska povezava obstojati tako, da lahko inšpekcijski organ takoj iz knjigovodskih listin ugotovi, ali so pogoji za davčno oprostitev podani. Ne glede na to pa z načinom opredelitve količine in predmeta prodaje, kot sta ga uporabili tožeča stranka in M.Z. v pogodbi z dne 27.3.1992 štev. 92/1, pogoj iz 2. točke 1. odst. 7. člena ZPD ni izpolnjen. Okoliščina, da sta pogodbeni stranki vedeli, kaj sta se glede količine in vrste predmeta pogodbe v okviru pravil premoženjskega prava dogovorili, ne zadostuje za uveljavljanje davčne oprostitve po 6. in 7. členu ZPD.

Razlogi, ki so navedeni zgoraj, veljajo tudi za nepriznavanje davčne oprostitve pri prodaji proizvodov podjetju M.T. Količina in vrsta proizvodov v naročilnici ni navedena tako, kot to zahteva ZPD v 2. točki 1. odst. 7. člena, če pa bi že lahko šteli, da so omenjeni podatki zadovoljivo navedeni v pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in M.T. (kar pa niso) pa ni povezave med naročilnico in pogodbo (primerjaj: 3. odst. 16. člena pravilnika).

Ker davčna obveznost ni obveznost premoženjskega prava ampak obveznost javnega prava, je treba obstoj vsebinskih pogojev za davčno oprostitev izkazati z izpolnitvijo vseh formalnih pogojev za to, da lahko davčni zavezanec uveljavi davčno oprostitev. Tega tožeča stranka ni storila. Zato je prodaja proizvodov M.Z. in M.T. prodaja končnemu potrošniku, od katere je treba plačati prometni davek ne glede na to, da sta omenjeni dve pravni osebi iste proizvode verjetno ponovno prodali drugemu končnemu potrošniku.

Glede na zgoraj navedeno tožba v obsegu, v katerem tožeča stranka obrazloženo izpodbija odločbo tožene stranke, ni utemeljena. Sodišče pa je tudi pri preizkusu tistega dela izpodbijane odločbe, glede katerega tožeča stranka ne pove, zakaj jo izpodbija, ugotovilo, da je v skladu z zakonom. Zato je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo kot neutemeljeno.