VSRS Sodba III Ips 26/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Dinarske protivrednosti deviz, vplačanih v času od 2.4.1990 do 7.12.1990 v dobro računa tožene stranke za izvoz blaga, ki ga je opravil E., tožena stranka ni izplačala E. Svojo obveznost izplačila dinarske protivrednosti deviz v višini 12,691.761,00 din je namreč pobotala s terjatvami, ki jih je iz raznih pravnih naslovov imela do E. Zoper E. pa je bil začet stečajni postopek. Tožeča stranka, ki je E.-jev upnik, meni, da so bili s takšnim dejanjem tožene stranke oškodovani drugi E.-jevi upniki. Sklicujoč se na 112. člen zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ štev. 84/89 - v nadaljevanju ZPPSL) je zato proti toženi stranki vložila tožbo z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da so poboti terjatev med toženo stranko in E. brez pravnega učinka proti E. stečajni masi, toženi stranki pa naloži, da nepravilno pobotane zneske z obrestmi plača omenjeni stečajni masi.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Na pritožbo tožene stranke pa je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahteve zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in pritožbo tožene zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi morala tožeča stranka vložiti tožbo tudi proti E. kot stečajnemu dolžniku. Tega vprašanja tudi tožeča stranka v reviziji ne omenja. Ne glede na to revizijsko sodišče opozarja na 2. odst. 116. člena ZPPSL. Omenjena zakonska določba je namreč uvedla obvezno zakonito sosporništvo. To ni odvisno od obstoja predpostavk za sosporništvo iz 1. oziroma 2. točke 1. odst. 196. člena ZPP. Po 2. odst. 116. člena ZPPSL upnik stečajnega dolžnika, ki vloži tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju tudi ne more izbirati, zoper katerega od zakonitih sospornikov bo vložil tožbo, ampak jo mora vložiti tako zoper osebo, proti kateri je bilo izpodbijano dejanje storjeno kot tudi zoper stečajnega dolžnika. Tožeča stranka tega ni storila. Zato ni tožila prave osebe. Že zato je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljena. Omenjene nepravilnosti ni bilo mogoče sanirati s predlogom sodišču, naj o pravdi obvesti stečajnega dolžnika.

ZPPSL ne precizira, katera so tista pravna dejanja dolžnika, ki jih je po njegovem 112. členu in sledečih možno izpodbijati. Zato zajema izraz "pravna dejanja" (to so tudi opustitve - 2. odst. 112. člena ZPPSL) tudi procesna dejanja. Predpostavka izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju pa je takšno zmanjšanje stečajne mase, ki ga lahko opredelimo z oškodovanjem upnikov oziroma naklanjanjem ugodnosti upnikom v smislu 1. točke 3. odst. 112. člena ZPPSL. Zato je lahko opustitev nekega procesnega dejanja predmet izpodbijanja v stečaju samo, če je tako poslabšala dolžnikov procesni položaj, da je imelo to za posledico zmanjšanje stečajne mase v smislu zgornje opredelitve.

Glede na razloge, navedene v prejšnjem odstavku, se revizijsko sodišče zato strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe, kakršno je vložila. Nikoli ni zatrjevala, da je stečajni dolžnik zaradi (morebiti) še ne vložene tožbe izgubil pravico s tožbo zahtevati plačilo kakšnih svojih terjatev do tožene stranke. Kaj takšnega tudi tekom postopka ni bilo ugotovljeno. Čim pa je tako, opustitve kot pravnega dejanja, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati, sploh še ni. Stečajni dolžnik še vedno lahko toži (če morda še ni). Za vložitev tožbe namesto stečajnega dolžnika izven izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju pa ZPPSL upnikov ne upravičuje. Zato stališče, ki ga je tožeča stranka izrazila v reviziji, da ima aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, ker stečajni dolžnik ni tožil, končni rezultat pa bo tako enak tistemu, če bi tožil stečajni dolžnik, ne more imeti za posledico ugoditve revizijskemu predlogu.

Če je tožena stranka pobotala terjatev, ki je po 341. členu ZOR ni mogoče pobotati, okoliščina, da E. njeni pobotni izjavi ni ugovarjal, pobota še ni napravila veljavnega. Poravnavo terjatve, ki s pobotom ne more prenehati zato še vedno lahko zahteva. Zato tudi opustitev omenjenega ugovora nima za posledico nastanka situacije, katere posledica je možnost izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju.

Upnik stečajnega dolžnika lahko izpodbija samo pravna dejanja stečajnega dolžnika, in to samo tista, ki jih je stečajni dolžnik storil v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka (1. odst. 112. člena ZPPSL). Zato tožeča stranka tistih pravnih dejanj, ki jih je storila tožena stranka, ne pa stečajni dolžnik, to je njenih enostranskih pobotanj, ne more izpodbijati. Če terjatve stečajnega dolžnika s pobotom niso prenehale zato, ker gre (morda) za terjatve iz 341. člena ZOR, je samo stečajni dolžnik tisti, ki lahko zahteva njihovo plačilo. To je pravilno obrazložilo že pritožbeno sodišče v izpodbijani odločbi. Pravilno je tudi obrazložilo, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz 2. točke 3. odst. 112. člena ZPPSL in povedalo za to razloge. Kakršnih koli tožbenih upravičenj namesto stečajnega dolžnika v zvezi s pravnimi dejanji izven časovnega okvirja iz 1. odst. 112. člena ZPPSL pa tožeča stranka sploh nima (n. pr.: zatrjevana nepravilna pobotanja v času po začetku stečajnega postopka).

Glede na zgoraj povedano v reviziji zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava ni. Ker je pritožbeno sodišče tudi sicer materialnopravno pravilno odločilo, pri tem pa v teku postopka tudi ni prišlo do kršitev pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).