VSRS Sklep II Ips 510/93

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank. Toženi stranki je naložilo, da mora plačati tožečima strankama 2.002.490,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. To sodišče je drugače tolmačilo najemno pogodbo z dne 8.7.1959. Ugotovilo je, da sta se stranki dogovorili za plačilo neamortiziranih in z najemnino neporačunanih vlaganj, če bi tožena stranka odpovedala pogodbo pred potekom dogovorjene tridesetletne dobe najema, ne pa tudi pozneje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo tožnici. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je po njunem mnenju zmotno tolmačilo V. člen najemne pogodbe in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Sporni objekt je bil odvzet italijanskim državljanom in po 20 letih predviden za odkup. Tožeči stranki sta zato plačali njegovo tedanjo vrednost v celoti in se zavezali plačati morebitno odškodnino prejšnjim lastnikom. Zaradi tega sta tudi ves čas plačevali davek na posest stavb. V tej luči je potrebno razlagati tudi vsa vlaganja v sporno stavbo. Ker do realizacije dogovora zaradi spremenjene zakonodaje ni prišlo, sta tožeči stranki upravičeni terjati preostalo neamortizirano vrednost stavbe. Sodišče druge stopnje si zmotno tolmači tudi dopis z dne 29.6.1989. Dopis pomeni pripoznavo temelja dolga. Sodišče druge stopnje pa je z drugačnim tolmačenjem pogodbe in spremembo sodbe tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožeči stranki zato predlagata, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da pritožbo tožene stranke zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

V tej pravdni zadevi je sporna razlaga V. člena najemne pogodbe z dne 8.7.1959. Sodišče druge stopnje je to določbo drugače razlagalo kot sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je pri razlagi oprlo na besedilo pogodbe in dopis z dne 29.6.1989, sodišče druge stopnje pa le na besedilo pogodbe. Bilo je mnenja, da je pogodba sama zase dovolj jasna.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sporni V. člen pogodbe sam zase ni dovolj jasen in ga zato zgolj z gramatikalno in logično razlago njegovega besedila ni mogoče pravilno uporabiti. Besedili 1. in 2. odstavka tega člena pogodbe sta si med seboj v nasprotju. Določitev najemne dobe 30 let v 1. odstavku kaže na to, da gre za najemno pogodbo za določen čas. Toda od pogodbe za določen čas je predčasno praviloma mogoče le odstopiti in še to le zaradi posebej določenih razlogov (po pravnih pravilih 1117 in 1118 ODZ, ki so se uporabljala v času sklenitve pogodbe). Teh sporna pogodba ne omenja. Odpovedujejo pa se praviloma le najemne pogodbe za nedoločen čas (pravno pravilo 1116 ODZ). Če je izraz odpoved v 1. odstavku V. člena pravilno uporabljen, to lahko pomeni, da je doba 30 let v 1. odstavku določena le orientacijsko (ne manj kot 30 let), da pa je bila pogodba v resnici sklenjena za nedoločen čas (dokler ne bodo vložena sredstva amortizirana oz. poračunana s preostankom najemnine). Pri takšni razlagi pa dobi tudi izraz "najemna doba" v 2. odstavku drugačen pomen. Pomeni lahko dogovor, da bo tožena stranka povrnila še neizkoriščeno vrednost ("vse stroške, ki ne bi bili kriti z najemnino"), če bo odpovedala pogodbo preden bodo vlaganja izkoriščena (torej tudi po 30 letih).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je treba tedaj, ko pogodbene določbe niso dovolj jasne, uporabiti pravila razlage (2. odstavek 99. člena, 100. in 101. člen ZOR, v katerih so povzeta prejšnja pravna pravila razlage vsebovana v par. 914 ODZ in načelih, ki sta jih izoblikovali sodna praksa in teorija). Sodišče druge stopnje je zmotno ravnalo, ko se je oprlo le na besedilo pogodbe. Ker teh pravil ni uporabilo, je tudi dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato moralo drugostopno sodbo razveljaviti in jo vrača temu sodišču v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje bo ob pravilni uporabi materialnega prava najprej moralo ponovno presoditi pravilnost razlage pogodbe s strani sodišča prve stopnje. Pri tem je posebej pomembna prvostopna presoja dopisa z dne 29.6.1989. Sodišče prve stopnje ga je uporabilo kot pripomoček pri razlagi in ne kot dodatno pravno podlago za tožbeni zahtevek. Drugačna ugotovitev v sodbi sodišča druge stopnje je zmotna. Če pa bo sodišče druge stopnje po ponovni presoji štelo, da za odločitev ti dve listini ne zadoščata, bo moralo uporabiti nadaljnje metode razlage. Predvsem bo treba ugotoviti kakšen namen sta stranki zasledovali s tem, ko se je najemnik zavezal, da bo stavbo adaptiral (kar za najem ni običajno). Za sporno pogodbo bi utegnilo biti nadalje pomembno ali je bilo na območju občine sklenjeno večje število podobnih najemnih pogodb in pod kakšnimi pogoji. Pomembno utegne biti tudi, katera od strank je pogodbo takšne vsebine predlagala. Če bo zaradi odmaknjenosti dogodkov to težko ugotoviti, ne bo brez pomena dejstvo, da je najemna pogodba odplačna, kar pomeni, da je nejasne določbe treba razlagati tako, da bo upoštevana vzajemnost dajatev.

Sodišče druge stopnje bo v tej smeri moralo ponovno presoditi pritožbo tožene stranke. Ob morebitni drugačni odločitvi o temelju zahtevka, bo moralo preučiti tudi njene ugovore zoper višino zahtevka. Njen ugovor o amortiziranosti vlaganj po poteku 30 let utegne biti pomemben za presojo višine zahtevka.

Sodišče druge stopnje pa ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo. Sodbo prve stopnje je po 2. točki 373. člena ZPP smelo spremeniti, ker se je oprlo le na drugačno presojo listin. Ker ni storilo niti kršitev, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), temu revizijskemu razlogu revizijsko sodišče ni moglo ugoditi.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da ni smelo upoštevati novot, ki jih tožena stranka prvič uveljavlja šele v reviziji. Gre za dejstva, ki jih v revizijskem postopku ni več dovoljeno preizkušati (387. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.