VSRS Sodba III Ips 3/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožbenemu zahtevku na plačilo 10.561.242,90 SIT je sodišče prve stopnje ugodilo do višine 3.588.215,00 SIT, višjega je pa zavrnilo. Glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka je menilo, da temelji na ničnem pogodbenem določilu o uporabi indeksne klavzule.

Pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje in še dodalo, da za izbrani indeks ni mogoče trditi, da je v neposredni gospodarski zvezi s predmetom posla, zaradi česar naj ne bi imel špekulativnega pomena.

V pravočasni reviziji uveljavlja tožeča stranka revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da izbrani indeks, glede na dejavnost obeh strank spora, ni imel špekulativnega pomena, saj je v neposredni gospodarski zvezi s predmetom posla. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S pogodbo o cesiji je tožeča stranka odplačno prenesla na toženo stranko denarno terjatev, ki jo je imela proti I. d.o.o. Predmet posla je bil torej prenos denarne terjatve. Razen tega se je tudi obveznost tožene stranke iz cesijske pogodbe po preteku dveh let od njene sklenitve preoblikovala v čisto denarno obveznost (2. in 4. odst. 2. člena cesijske pogodbe). Zato se revizijsko sodišče strinja s pritožbenim sodiščem, da izbrani indeks, to je povprečni indeks rasti cen v gradbeništvu, ni v neposredni gospodarski zvezi s predmetom posla. Iz razlogov, ki jih je navedlo že pritožbeno sodišče, zato tudi ni mogoče trditi, da nima špekulativnega namena. Čim pa je tako, je zaključek o ničnosti dogovorjene indeksne klavzule (396. člen ZOR) pravno pravilen.

Tožeča stranka je vloženo revizijo dopolnila z vlogo, ki jo je vložila že po preteku revizijskega roka. Revizijskega roka pa na takšen način ni mogoče podaljševati. Zato revizijsko sodišče navedb v omenjeni vlogi pri odločanju o utemeljenosti revizije ni obravnavalo. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).