VSRS Sodba Ur 39/93

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

SDK Republike Slovenije, Podružnica Ljubljana, je opravila pri tožeči stranki kontrolo finančno materialnega poslovanja za leto 1992 in z odločbo št. 93074 z dne 18.5.1993 med drugim naložila tožeči stranki plačilo davka od prometa storitev v znesku 1.456.019,20 Sit z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da si tožeča stranka zaračunava storitve s članarino v tolarski protivrednosti 300 DEM in poleg tega zaračunava nadomestilo stroškov poslovaja v višini 5% od osnove dodeljenih sredstev vzajemne pomoči.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke. Ugotovila je, da si tožeča stranka zagotavlja sredstva za svojo dejavnost s članarino, z vplačevanjem denarnih zneskov za najmanj šest mesecev ter z obračunavanjem stroškov poslovanja v višini 5% od sredstev vzajemne pomoči. Članarina ima značilnosti provizije, ker je pogoj za dodelitev "vzajemne pomoči". Dejansko opravlja tožeča stranka bančne posle, saj sprejema denarne zneske v depozit in daje kredite. Dejavnost tožeče stranke ni neprofitna, kajti plačevanje članarin glede na število kreditov, zaračunavanje zamudnih obresti zaradi nepravočasnega mesečnega pologa ter zaračunavanje nadomestil za stroške poslovanja v višini 5% od osnove pomoči, ni solidarnost, pač pa drago kreditiranje.

To odločbo izpodbija tožeča stranka s tožbo. Toženi stranki očita, da se spušča v ocenjevanje dejstev, ki niso v njeni pristojnosti, ko tožečo stranko označuje kot netipičen zavod. Navaja, da je bil zavod ustanovljen zato, da organizira mrežo vzajemne pomoči med člani. Ker gre za veliko strokovnega in administrativnega dela, krije zavod stroške s članarino. Zato meni, da od članarine ni dolžna plačati davka po 22.členu zakona o prometnem davku. Navaja, da je interesna organizacija, v katero se občani včlanijo zaradi določenih interesov. Zanika, da bi opravljala dejavnost bank in poudarja, da je pomoč brezobrestna. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožeče stranke in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o prometnem davku (Ur.l. RS š.4/92) določa da se davek od prometa storitev plačuje od vseh storitev, razen če ni v tem zakonu drugače določeno (20.čl.). Storitve, ki niso obdavčene, so naštete v 21.čl., vendar tam ni podlage za stališče tožene stranke, da storitve, ki jih opravlja, ne bi bile podvržene obdavčitvi. Tožena stranka poudarja svojo neprofitno naravnanost in polemizira z oceno tožene stranke, da gre za netipičen zavod. Vendar to ni bistveno, saj ne gre za obdavčevanje dobička, ampak za davek na promet storitev. O tem, da tožeča stranka opravlja storitve, ni dvoma; to sama podrobno opisuje, ko se sklicuje na svoje stroške v zvezi s strokovnim in administrativnim delom pri opravljanju dejavnosti. Ko je hkrati ugotovljeno, da pobira od interesentov za pomoč tako imenovano članarino in sicer v zvezi z odobritvijo vsakokratnega posojila ter da poleg tega zaračunava nadomestilo za stroške poslovanja v višini 5% od odobrenega posojila, je očitno, da oboje - članarina in 5% nadomestilo - pomeni plačilo za opravljene storitve. Te pa so podelitev pomoči v obliki brezobrestnega posojila. Tožeča stranka torej opravlja storitve in jih zaračunava. V kakšni obliki tožeča stranka zaračuanava svoje storitve in kako imenuje plačilo, ni pomembno. Odločilno je samo dejstvo, da se v okviru svoje dejavnosti ukvarja s podeljevanjem denarnih posojil in da v zvezi s tem sprejema denarne zneske v depozit, kar vse zaračunava na opisan način. Osnova za davek od prometa storitev je znesek plačila za opravljeno storitev (23.čl. zakona o prometnem davku). V tem primeru je plačilo tako članarina, kot tudi 5% nadomestilo za stroške poslovanja zavoda. Zato je izpodbijana odločba v skladu z določbami zakona o prometnem davku, zlasti z 20.,22. in 23.členom.

Odločitev sodišča temelji na 42.čl. zakona o upravnih sporih v zvezi z 68.čl. zakona o službi družbenega knjigovodstva.