VSRS Sodba Ur 9/93

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Služba družbenega knjigovodstva prve stopnje je pri tožeči stranki pregledala finančno-materialno poslovanje za leti 1991 in 1992. Pri tem je ugotovila, da je tožeča stranka nabavljeno blago tranzitno prodajala zasebniku P. Pri tem ni obračunavala in vplačevala davka na promet proizvodov, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji. Zato je tožeči stranki naložila, da mora:

1./ povečati obveznosti za prometni davek za leto 1991 v znesku 267.370,00 SIT ter za pripadajoče zamudne obresti do plačila in vse to plačati na predpisane vplačilne račune;

2./ povečati obveznosti za prometni davek za leto 1992 v znesku 74.713,00 SIT ter za pripadajoče zamudne obresti do plačila in vse to plačati na predpisane vplačilne račune.

Pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Sodišču predlaga, naj jo odpravi. Meni, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo. Zakon o prometnem davku naj bi namreč v 7. členu samo določal, kako se ugotavlja, ali je bil opravljen promet, od katerega se plačuje prometni davek. Ne določa pa, da v primeru, če je bila dokumentacija (knjigovodstvo) neustrezno vodena, ne bi bilo mogoče na drug način ugotavljati, za kakšen promet gre. Razen tega določa omenjeno zakonsko določilo formalne pogoje, ki morajo spremljati materialnega - da blago ni bilo prodano končenmu kupcu. To pa v tem primeru ni bilo. Tožena stranka naj tudi ne bi pravilno uporabila 84. člena ZPD.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka, naj sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V kolikor se nanaša izpodbijana odločba na obveznost plačila davka od prometa proizvodov v letu 1991 in januarju 1992, je treba za odločitev uporabiti določbe zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Ur. list SFRJ št. 4/91 - v nadaljevanju: ZZUDPPS), v kolikor pa se nanaša na obveznost plačila omenjenega davka v letu 1992 od februarja meseca naprej pa določbe zakona o prometnem davku (1. točka 1. odst. 89. člena in 90. člen zakona o prometnem davku - Ur. list RS št 4/90).

Davek od prometa proizvodov se plačuje od (vsakega) prometa proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo (4. člen ZZUDPPS, 4. člen ZPD). Za promet proizvodov, ki so namenjeni za končno potrošnjo pa se šteje vsaka prodaja proizvodov, razen če ZZUDPPS in ZPD ne določata drugače (1. odst. 5. člena ZZUDPPS, 1. odst. 5. člena ZPD). Načeloma se torej šteje za promet proizvodov, namenjenih končni potrošnji, prav vsaka prodaja. Izjeme določata samo omenjena dva zakona. Določata jih v 6. členu. Po tem zakonskem določilu, ki je v obsegu, ki pride v poštev za odločitev v tem sporu, identično v obeh zakonih, se za promet proizvodov, ki so namenjeni končni potrošnji, ne štejejo določene prodaje proizvodov. Te prodaje proizvodov pa se ne štejejo kot prodaje končnim potrošnikom samo takrat, če so izvršene pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Te pogoje pa predpisujeta oba zakona v 7. členu.

Že iz zakonskih določb, navedenih v prejšnjem odstavku, izhaja, da je za opredelitev, za kakšen promet gre, odločilna situacija, kakršna je bila takrat, ko je bil promet opravljen. Če takrat, ko je bil promet opravljen, niso bili izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da gre za promet proizvoda, ki ni namenjen končni potrošnji, značaja prometa na podlagi pozneje nastale situacije (naknadno izpolnjenega pogoja) ni mogoče spreminjati. Zakonske podlage za to ni. Pravilnost takšne razlage zgoraj omenjenih zakonskih določb izhaja tudi iz določb o nastanku obveznosti obračuna prometnega davka. Ta nastane takrat, ko je promet opravljen (2. odst. 26. člena ZZUDPPS, 1. odst. 26. člen ZPD). Promet pa se šteje za opravljenega takrat, ko je izdan račun o prodaji proizvodov, oziroma takrat, ko je bil proizvod dobavljen, če je bil dobavljen pred izdajo računa ali brez izdaje računa (1. in 2. točka 3. odst. 26. člena ZZUDPPS, 1. in 2. točka 2. odstavka 26. člena ZPD). Te določbe bi postale neuporabne, če bi sledili stališčem, ki jih je izrazila tožeča stranka v tožbi. Izpolnitev obveznosti iz 7. člena ZZUDPPS in ZPD ni namenjena dokazovanju, ampak je zakonski pogoj, ki mora biti izpolnjen za to, da se prodaja proizvoda ne šteje za promet, namenjen za končno potrošnjo.

Določbi 3. in 4. odstavka 84. člena ZPD tudi v zvezi z obveznostjo, nanašajočo se na leto 1992, ne prideta v poštev ZZUDPPS nima ustreznih določb). Nanašata se samo na predhodno obdobje do uveljavitve predpisov o novi organiziranosti davčnega organa, ne uvajata pa materialnopravnih razmerij (primerjaj: 1. odstavek 64. člena, 80. člen in 1. odstavek 84. člena ZPD).

Glede na to, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da v prometu proizvodov med tožečo stranko in P. niso bili izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji za opredelitev, da ne gre za promet, namenjen za končno potrošnjo, je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v skladu z zakonom. Tožba zato ni utemeljena. Zato jo je sodišče na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo.