VSRS Sklep I Ips 62/93

Zahtevi obsojenega za izredno omilitev kazni se ugodi in se pravnomočna sodba v izreku o kazni spremeni tako, da se obsojencu enotna kazen zniža.

Obsojeni je bil z uvodoma navedenima sodbama spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. in 3. odst. 171. člena KZ RS in velike tatvine po 1. in 2. odstavku 166. člena KZ RS. Sodišče prve stopnje mu je za prvo kaznivo dejanje izreklo kazen 3 let in 6 mesecev zapora, za drugo pa 10 mesecev zapora, na kar mu je izreklo enotno kazen 4 let zapora. Sodišče druge stopnje je pritožbi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojencu za prvo kaznivo dejanje z uporabo določil 2. točke 42. člena in 1. točke 1. odstavka 43. člena KZ SFRJ v zvezi s 4. čenom ustavnega zakona Republike Slovenije po 3. odstavku 171. člena KZ RS določilo kazen dveh let in šest mesecev zapora, na kar je ob upoštevanju določene kazni 10 mesecev zapora za izrečeno kazen po 2. odstavku 166. člena KZ RS obsojencu izreklo enotno kazen 3 let zapora.

Obsojenec je vložil zahtevo za izredno omilitev kazni. V njej je uveljavil, da je v preiskovalnem zaporu zbolel za TBC, v tem obdobju je začel zdravljenje zaradi zasvojenosti z alkoholom, med preiskovalnim postopkom pa se je razvezal, kar vse je nanj vplivalo tako negativno, da je v zaporu poskušal storiti samomor. Premeščen je bil na Center za mentalno zdravje, kjer se na zdravljenju nahaja še danes. Oba starša, pri katerih je živel v skupnem gospodinjstvu in se preživljal z delom na njuni kmetiji, sta sedaj bolna in ne zmoreta sama opraviti vseh opravil, zato bi bila nujna obsojenčeva pomoč. Poleg tega obsojenec obžaluje storjeno kaznivo dejanje, rad pa bi čimprej zaživel normalno življenje.

Zahteva za izredno omilitev kazni je utemeljena.

Po 412. členu ZKP v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

Obsojenčevo obžalovanje storjenega kaznivega dejanja ne predstavlja nove olajševalne okoliščine, saj je to sodišče lahko pričakovalo že ob izreku kazni. Sodišče je bilo prav tako seznanjeno s tem, da je obsojenec zbolel za tuberkulozo in se zdravil v UKC, saj je to obsojenčev zagovornik uveljavil v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenec je na glavni obravnavi v sklepni besedi tudi pojasnil, da se je dogovoril s starši glede pomoči na kmetiji, ker da sami ne zmorejo tega dela, tako da je bila tudi ta okoliščina sodišču znana. Obsojenčevo zdravljenje zasvojenosti z alkoholom je povezano z izrečenim varnostnim ukrepom obveznega zdravljenja alkoholikov po 65. členu KZ SFRJ, ki se po odločitvi sodišča izvršuje v kazensko poboljševalnem domu, sedaj pa se obsojenec zdravi v Centru za mentalno zdravje.

Kot nova olajševalna okoliščina na strani obsojenca se torej pokaže le njegovo zdravstveno stanje po poskušenem samomoru. Iz poročila Centra za mentalno zdravje je namreč razvidno, da je le srečnim okoliščinam pripisati, da ga je uspelo po obešenju oživeti, ker je bil klinično že mrtev. Obsojencu so ostale od obešanja resne posledice, ki se kažejo v funkcioniranju možgan v smislu sekundarnega upada mestničnih sposobnosti. Pri obsojencu bo potrebna še dolgotrajna rehabilitacija, da bi uspel z vključevanjem v življenje, čeprav obstaja določena invalidnost. Podana je tudi ocena, da pri obsojencu ne obstaja več ponovitvena nevarnost. Takšno zdravstveno stanje predstavlja pri obsojencu novo olajševalno okoliščino, ki bi vplivala tudi na odmero kazni, če bi bila podana že v času izrekanja kazni. Vrhovno sodišče je to novo olajševalno okoliščino upoštevalo ter obsojencu omililo izrečeno kazen tako, da mu je enotno kazen treh let zapora znižalo za pet mesecev, kot je razvidno iz izreka te odločbe.