VSRS Sodba Uv 5/92

Zahteva za sodno varstvo se zavrne.

Tožnik je pri tem sodišču vložil dne 4.6.1992 zahtevo za sodno varstvo po 1. odstavku 77. člena zakona o javnem obveščanju, ker Časopisni svet ... v predpisanem roku 15 dni ni odločil o ugovoru, ki ga je tožnik vložil dne 24.4.1992 zato, ker glavni in odgovorni urednik ni objavil in tudi ne zavrnil objave njegovih dveh člankov z naslovom "..." in "..." . Oba navedena članka je tožnik izročil za objavo dne 25.2.1992. Prvi navedeni članek je odgovor na članek "...", drugi pa odgovor na članek "...". Tožnik predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da navedena članka - odgovora objavi v roku 15 dni.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za sodno varstvo navaja, da je bil povod tej zahtevi tožnikov članek "...", objavljen v ... dne 24.2.1992, ki je povzročil negodovanje novinarjev. Negativno stališče do tožnikovega članka je bilo objavljeno v članku z naslovom "...", odgovor na navedeni članek pa je podal tudi prizadeti novinar v članku "...". Ker je s tem želel glavni in odgovorni urednik zadevo zaključiti, je tožniku ustno zavrnil objavo njegovih člankov - odgovorov, z obrazložitvijo, da sta tako tožnik kot ... izkoristila svojo pravico do objave in da nova tožnikova članka ne vsebujeta nobenih novih dejstev. Ker je bila tožnikova zahteva za objavo z dne 25.2.1992 ustno zavrnjena že 26.2.1992, tožena stranka predlaga, da sodišče zahtevo kot prepozno zavrže, podrejeno pa da jo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

V obravnavanem primeru glavni in odgovorni urednik ... ni objavil tožnikovega članka z naslovom "...", ki je odgovor na članek z naslovom "..." in tudi ne tožnikovega članka z naslovom "...", ki je odgovor na članek "...", tožena stranka pa v 30 dneh ni odločila o njegovem ugovoru. Po določbi 2. odstavka 76. člena zakona o javnem obveščanju (Uradni list SRS, št. 2/86, 42/89 in 8/90 - ZJO) se šteje, da je ugovor zavrnjen, če o njem ni bilo odločeno v predpisanem roku, v določbi 2. odstavka 77. člena tega zakona pa je določeno, da se v postopku o zahtevi za sodno varstvo pravice uporabljajo določbe zakona o upravnih sporih .

Po določbi 73. člena zakona o javnem obveščanju morajo javna glasila objavljati za javnost pomembna mnenja in informacije delovnih ljudi in občanov, organizacij, organov in skupnosti ter odgovore na objavljene informacije, s katerimi se bistveno dopolnijo dejstva in podatki iz objavljene informacije. Javna glasila pri objavi mnenj, informacij in odgovorov upoštevajo pomen, ki ga ima informacija, mnenje oziroma odgovor za javnost oziroma obveščenost občanov, njihovo življenje in delo ali za družbeno skupnost, programsko zasnovo in določeno uredniško politiko ter vrsto, obseg, materialne in druge možnosti javnega glasila. Glede na navedeno določbo 73. člena zakona o javnem obveščanju je torej v obravnavanem primeru odločilna presoja, ali tožnikova odgovora pomenita bistveno dopolnitev dejstev in podatkov iz objavljene informacije, to je člankov "..." in "...", kot tudi članka "...", ki je bil povod za navedena članka.

Povod za objavljene članke "..." in neobjavljene tožnikove odgovore na navedene članke je bil tožnikov članek "...", v katerem je zapisano, da je urednik rubrike ... AA predsedniku družbenopolitičnega zbora občinske skupščine in predsedniku stranke ... predlagal, da izbere novinarja, za katerega ve, da mu je naklonjen. Tožnik se v članku sprašuje ali je urednik ... res na svojo pest ponudil stranki svojo servilnost in če je to res, ali ni morda zavezan k servilnosti s kakšno drugo kupčijo, ki ni prišla na dan.

Na navedeni članek odgovarja novinar AA v članku z naslovom "..." ter uredništvo ... v članku z naslovom "...". V članku z naslovom "..." je AA zapisal, da bo kot novinar za mnenje vselej povprašal obe strani, ne tako kot tožnik, ki mu pride prav celo BB, da skleneta kupčijo. Kot urednik pa za mnenje o svojih sodelavcih nikoli ni in nikoli ne bo povprašal nobenega od politikov, že zato ne, ker je bilo predolgih tistih osem let, ko je bil odgovorni urednik tožnik, ki ga je na to mesto postavila politika in je na tem položaju vztrajal, kljub temu, da so se na referendumu večinsko izjavili proti njemu. BB se mora hvaliti naokrog z izmišljotinami, kajti političnega uspeha ni v času predsednikovanja stranki doživel nobenega. Kako si BB kupuje volivce in tožnik bralce, sta pokazala v članku "...".

Na navedeni članek odgovarja tožnik v neobjavljenem članku z naslovom "...", v katerem je zapisano, da se je AA v svojem članku oprijel načela napad je najboljša obramba, ker piše le o njem, nič pa ne pove, kaj se je pogovarjal z BB. Ali mu je ta res ponudil nenačelno kupčijo, ki bi bila sklenjena na račun nič krive mlade novinarke ... . ..., da v članku ni upošteval obeh plati medalje, pa jih je. Jasno je napisal, da AA trditve zanika. v svojem članku žali kolego in poslanca v občinski skupščini. Tako grdo govori o politikih kot da sam ne bi bil v politiki, čeprav sta tako AA kot BB poslanca v občinskem parlamentu - torej oba politika. Če bo hotel AA bralce prepričati, da z BB ni sklenil kupčije na račun mlade novinarke, se bo moral drugače lotiti pisanja.

Na drugi objavljeni članek uredništva ... z naslovom "...", v katerem je zapisano, da je uredniški odbor ... kot nesprejemljivo novinarsko in uredniško potezo ocenil objavo članka "...", odgovarja tožnik v neobjavljenem članku z naslovom "..." . V tem članku je tožnik zapisal, da je v članku z naslovom "..." sprejeto politično stališče, ni pa naveden niti en sam argument, zakaj je njegovo opozorilo nesprejemljivo. Očitno se v polemiki med AA in BB verjame AA. Ali je vejetno, da bi BB, ki je bil prvi opozicijski politik v mestu, lagal? Ali ne bi bilo koristno oba povprašati, kako je pogovor potekal? Kadarkoli novinarji dregnejo v kakšno občutljivo vprašanje se grozi s tožbami, vendar se z agresijo ne da nič rešiti. Gre le za resnico.

Po presoji sodišča tožnikova članka "..." in "..." glede na navedeno vsebino ne pomenita bistvene dopolnitve dejstev in dogodkov iz objavljene informacije, to je člankov "..." in "..." kot tudi ne članka "...", ki je bil povod za navedene članke.

Tožena stranka bi sicer morala odločati o tožnikovem ugovoru, ki je bil po podatkih spisa pravočasen in v svoji odločitvi povedati, zaradi katerih razlogov iz 74. člena zakona o javnem obveščanju je bilo zavrniti tožnikov ugovor zaradi zavrnitve objave njegovih člankov. Seveda pa je sodišče tožnikovo zahtevo kljub temu zavrnilo, ker je na podlagi predloženih člankov lahko ugotovilo, da tožnikova odgovora ne bi bistveno dopolnila člankov AA in uredništva ... . Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).