VSRS Sodba U 249/92

Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega urbanističnega inšpektorata z dne 16.3.1992 odpravi.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, s katero mu je urbanistična inšpekcija odredila, da mora ustaviti gradnjo garažnega objekta v tlorisni izmeri 5,40 X 2,80 m, ki ga gradi na zemljišču parc.št. 279/15, dokler si ne pridobi odločbe o dovolitvi priglašenih del. Pod 2. točko prvostopne odločbe je še odrejeno, da mora tožnik v roku enega meseca po prejemu odločbe priglasiti graditev. Nadalje je določeno, da pritožba zoper navedeno odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Tožnik je v pritožbi navajal, da je gradnja sporne garaže že zdavnaj končana in zato prvostopna odločba napačno predpisuje tožniku, naj gradnjo ustavi. Pri tem se prvostopna odločba sklicuje na dolgoročni plan za obdobje 1986 do 2000, ki je začel veljati šele potem, ko je bila garaža postavljena. Poleg tega tožnik ni bil dejanski investitor. Sporni objekt sta postavila skupaj z ženo, in to s soglasjem bivšega lastnika oziroma tedanje oskrbnice njegovega premoženja ... Žena je bila po pogodbi iz leta 1964 uporabnica zemljišča, na katerem objekt stoji.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila navedeno pritožbo iz naslednjih razlogov.

Investitor bi tudi v času gradnje sporne garaže moral imeti dovoljenje pristojnega upravnega organa. Tedaj so sicer za gradnjo takšnega objekta na navedenem območju veljali drugi predpisi, vendar investitor tudi teh predpisov ni spoštoval.

Dovoljenje oz. soglasje lastnika zemljišča ne more nadomestiti ustreznega dovoljenja upravnega organa.

Ravno tako ni mogoče upoštevati ugovora tožnika, da ni mogoče ustaviti gradnje, ki je že končana. Prva in druga točka izreka prvostopne odločbe se skladata z zakonskima določbama 1. in 2. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Določba 2. odstavka 74. člena in pravne posledice ukrepa, določene v 3. odstavku 74. člena navedenega zakona se vežejo na ukrep ustavitve gradnje, predpisan v 1. odstavku, zato je prvostopni organ moral izreči tudi ustavitev gradnje.

Tožnik je sam izjavil, da je objekt postavil on. Ob zaslišanju dne 5.11.1991 ni omenjal, da bi bil poleg njega investitor še kdo drug ali celo samo nekdo drug. Zato ni mogoče upoštevati njegovih pritožbenih navedb, da je investitor njegova žena.

Zoper takšno odločitev je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe, poleg tega pa še dodatno navaja, da garaža ni bila zgrajena leta 1980, kot je to pomotoma sam navedel v pritožbi, ampak že leta 1974. Tedaj tožnik še sploh ni bil poročen s ..., ki je takrat stanovala na ... s svojim tedanjim možem. Tožnik tedaj sploh ni mogel biti investitor sporne garaže in je ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije v celoti utemeljen. Glede pomanjkanja pravnih podlag za izdajo prvostopne odločbe pa tožnik svoje pritožbene navedbe dopolnjuje še z navedbo, da tudi po 19. členu zakona o urbanističnem planiranju, ki je veljal v času sporne gradnje, za garažne objekte za osebne avtomobile pri stanovanjskih hišah ni bilo potrebno lokacijskega dovoljenja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri svoji odločitvi, sklicuje se na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožnik je v pritožbi navedel, da on ni investitor spornega objekta. Res je, da gre za navedbo novega dejstva, ki je povrh še v direktnem nasprotju s podatkom, ki izhaja iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu objekta, sestavljenega dne 5.11.1991, ki ga je podpisal tudi tožnik. Vendar je lahko tožnik skladno z 2. odstavkom 232. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo) v pritožbi navajal tudi nova dejstva in predlagal nove dokaze. Tožnik sicer ni obrazložil, zakaj teh dejstev ni navedel že v postopku na prvi stopnji, vendar to še ne odvezuje tožene stranke, da mora presojati tudi resničnost oz. utemeljenost novih navedb in po potrebi zagotoviti izvedbo novih predlaganih dokazov. Če je bilo za obravnavanje novih dejstev in dokazov odločilno, zakaj jih tožnik ni navedel že v postopku na prvi stopnji, bi morala tožena stranka pozvati tožnika, naj pritožbo v tem smislu dopolni.

Vprašanje, kdo je investitor spornega objekta, je bistvena okoliščina, ki jo je treba ugotoviti za izdajo pravilne odločbe po 74. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS 26/90). Odločba po navedeni določbi se lahko izda samo investitorju. Izpodbijana odločba temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede tega odločilnega dejstva. Tožena stranka opira svojo ugotovitev, da je investitor tožnik, na zapisnik z dne 5.11.1991, kjer je izrecna takšna navedba. Tožnik je zapisnik podpisal in naj bi s svojim podpisom jamčil za točnost svojih navedb, s čimer naj bi bilo dovolj zanesljivo ugotovljeno, da je dejansko edini investitor navedenega objekta. S takim formalnim pristopom je tožena stranka kršila temeljno načelo materialne resnice, predpisano v 7. členu zakona o splošnem upravnem postopku. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnik prava neuka stranka, ki se ni mogla zavedati pomena navedbe na zapisniku, iz katere izhaja, da je on investitor objekta. Glede na to, da je zakonski mož osebe, za katero navaja, da je dejanska investitorka, je razumljivo, da ni nasprotoval sodelovanju v postopku in je tudi podpisoval listine, ki so bile izdane v postopku. Podpis na takšnem zapisniku in tudi morebitno "priznanje" da je investitor, ne odvezuje upravnega organa, da v primeru dvoma, z izvedbo vseh drugih dokazov ugotavlja resnico, kdo je dejanski investitor.

Glede na navedeno je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti, ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah ostale nepopolno ugotovljene (2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih - Uradni list SFRJ, št. 4/77).

V ponovljenem postopku naj tožena stranka odpravi prvostopno odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek z nalogom, naj ta dopolni postopek z zaslišanjem in če bo potrebno z izvedbo še drugih dokazov, na podlagi katerih bo mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo je investitor sporne garaže na parc.št. 279/15. Po tako dopolnjenem postopku, v katerem bo dal organ prve stopnje morebiti novemu ugotovljenemu investitorju položaj stranke v upravnem postopku, naj ta organ izda novo odločbo.

Pri tem se sodišče glede tožnikovih navedb o pomanjkanju pravne podlage za izdajo prvostopne odločbe pridružuje stališčem, ki jih je obrazložila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ob dejstvu, da je bila gradnja že v času izvedbe v nasprotju s predpisi in da objekt ni bil legaliziran do izdaje prvostopne odločbe, sta organ prve stopnje in tožena stranka ravnali pravilno, da sta pri odločanju upoštevali dejansko in pravno podlago, obstoječo oziroma veljavno na dan izdaje odločb.

Sodišče je odločilo s smiselno uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).