VSRS Sodba Ur 20/92

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Pri kontroli obračunavanja in plačevanja prometnega davka za leto 1991 je služba družbenega knjigovodstva prve stopnje ugotovila, da tožeča stranka ni vplačala davka od prometa storitev - dajanja motornih vozil v zakup (leasinga). Zato ji je naložila, da mora:

1) plačati 639.180,00 SIT temeljnega prometnega davka od storitev ter 538.149,00 SIT obresti od nepravočasno plačanega temeljnega prometnega davka obračunanih od dneva zapadlosti do vključno 6.2.1992,

2) plačati 6.820,00 SIT posebnega republiškega davka in 9.046,00 SIT obresti od nepravočasno plačanega posebnega republiškega davka, obračunanih od dneva zapadlosti do 6.2.1992,

3) od neplačanega davka od storitev pod točko 1) in 2) obračunati in plačati obresti za čas od 7.2.1992 do plačila,

4) povečati kratkoročne obveznosti (obresti) iz poslovanja za 547.195,00 SIT,

5) povečati obveznosti za temeljni prometni davek za 693.180,00 SIT, 6) povečati obveznosti za posebni republiški davek za 9.046,00 SIT, 7) povečati izredne odhodke za 1.193.195,00 SIT ter opraviti v svojem knjigovodstvu ustrezna knjiženja.

Pritožbo tožeče stranke zoper odločbo službe družbenega knjigovodstva prve stopnje je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno.

Zoper odločbo tožene stranke je tožeča stranka pravočasno vložila tožbo. V njej navaja, da vozila, ki jih je dala v najem, niso njeno osnovno sredstvo. So last njenega avstrijskega partnerja, s katerim je sklenila zanje pogodbo o leasingu in jih je začasno uvozila. Najemnino, ki so jo najemniki vozil plačevali pa je zadržala samo v višini provizije, ostalo pa je nakazala svojemu avstrijskemu partnerju. Če bi morala plačati kakšen davek na storitve, bi ga zato morala vplačati samo od te provizije. Najmeniki vozil plačujejo letno tudi po 20 % prometnega davka od začasno uvoženega vozila. Če bi izpodbijana odločba obstala, bi to pomenilo, da bi bil prometni davek plačan dvakrat - enkrat iz naslova začasnega uvoza, drugič pa od plačila storitev leasinga in sicer za celotni plačani znesek. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Leasing ni nekaj pravno še nedefiniranega, kot to meni tožeča stranka. Je posebna oblika zakupa. Njegova posebnost, ki jo je treba izraziti s pogodbo, je v tem, da lahko zakupnik po koncu zakupne dobe stvar, ki jo je imel v zakupu, zakupodajalcu vrne, se odloči za nadaljevanje zakupa, ali pa stvar proti plačilu preostale cene od zakupodajalca odkupi. Zadnje navedena zakupnikova odločitev je za zakupodajalca obvezna. Omenjena posebnost leasingu značaja zakupa ne jemlje.

Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka dajala vozila, ki jih je uvozila, v posebno vrsto zakupa - v leasing. Storitev dajanja premičnin (to pa so tudi vozila) v zakup, tako navaden ali pa leasing, je storitev, od katere se plačuje davek od prometa storitev (9. točka 19. člena zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev - Uradni list SFRJ, št. 4/91; v nadaljevanju:

ZDPPS). Davčna osnova za odmero davka je celotno plačilo za opravljeno storitev (1. odstavek 23. člena ZDPPS). Ne gre namreč za kakšnega od primerov iz 24. člena ZDPPS. Okoliščina, da tožeča stranka ni (bila) lastnik vozil, ki jih je dajala v leasing, ampak da jih je tudi sama vzela v enak zakup - v leasing, na višino njene obveznosti plačati davek od prometa storitev - dajanja vozil v leasing, ne vpliva. Očitno je dajala vozila v podzakup, ki ga naše pravo pozna (586. člen in sledeči ZOR). Zato je v 9. točki 19. člena ZDPPS izrecno predvidena tudi obveznost plačila prometnega davka od storitev dajanja premičnin v podzakup. Davčni osnovi davka od prometa storitev pa sta enaki ne glede na to, ali gre za zakup ali podzakup - takšni, kot to določa 1. odstavek 23. člena ZDPPS.

Izpodbijani odločbi tudi ni mogoče odreči zakonitosti glede na okoliščino, da jemalci leasinga, katerim je tožeča stranka dala vozila v leasing, plačujejo letno po 20 % prometnega davka od uvoza avtomobilov. K plačilu tega prometnega davka je zavezana tožeča stranka, ki je vozila začasno uvozila kot proizvod, namenjen za končno potrošnjo in sicer za lastno uporabo (primerjaj: 1. točka 2. odstavka 5. člena ZDPPS, 1. odstavek 11. člena ZDPPS ter 3. točka 3. odstavka 26. člena ZDPPS v zvezi s 297. členom prečiščenega besedila carinskega zakona - Uradni list SFRJ, št. 34/90). Kako je tožeča stranka uvožena vozila uporabila, za odločitev ni pomembno. V obravnavanem primeru jih je pač uporabila tako, da jih je sama dajala naprej v leasing. Če pa se je s svojimi jemalci leasinga dogovorila, da bodo njeno obveznost plačevanja prometnega davka od uvoza avtomobilov plačevali oni, je to stvar njihovega notranjega dogovora, ki ne vpliva na obstoj nobene davčne obveznosti niti ne na oblikovanje davčne osnove katerekoli obstoječe davčne obveznosti, oziroma na višino davčne stopnje. Gre namreč za dve davčni obveznosti, ki obe bremenita tožečo stranko, kot to izhaja iz zgoraj navedenih zakonskih določil: za obveznost plačila davka od prometa proizvodov od začasnega uvoza vozil z upoštevanjem davčne osnove, ki jo določa 1. odstavek 13. člena ZDPPS in za obveznost plačila davka od prometa storitev od dajanja vozil v leasing z upoštevanjem davčne osnove, kot jo določa 1. odstavek 32. člena ZDPPS. Vsaka od teh dveh davčnih obveznosti izhaja iz drugega poslovnega dogodka, čeprav je bil udeležen v obeh poslovnih dogodkih isti predmet. Zato ne gre za dvakratno plačilo prometnega davka, kot to zmotno meni tožeča stranka. Poravnati je treba vsako od obeh omenjenih davčnih obveznosti.

Glede na navedeno je torej izpodbijana odločba v skladu z zakonom. Zato je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.