VSRS Sodba III Ips 69/92

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka odpraviti in sanirati napake na stanovanjskem objektu tožeče stranke. Pri tem je v izreku sodbe določilo, katere napake in kako mora odpraviti. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga tožena stranka revizijskemu sodišču, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ni nasprotja med razlogi sodbe sodišča druge stopnje, kdo je sodeloval na sestanku dne 25.5.1985 in zapisnikom z omenjenega sestanka. Iz omenjenega zapisnika izhaja, da sta sodelovala na sestanku prav tista dva, ki sta navedena v razlogih sodbe. Pač pa ni niti v zapisniku niti v razlogih sodbe nikjer omenjeno sodelovanje, ki jo omenja revizija. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana. Kakšne dejanske zaključke, nanašajoče se na toženo stranko, sta napravili sodišči prve in druge stopnje v zvezi s sodelovanjem omenjenih dveh oseb na sestanku dne 25.5.1985, pa je stvar dokazne ocene. Ta pa ni predmet revizijskega preizkusa (primerjaj: 3. odstavek 385. člena ZPP).

Morda meni tožena stranka, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ker ni sledilo njeni pritožbeni trditvi, da tožena stranka, kot je navedena v izpodbijani sodbi, ni pravni naslednik tiste pravne osebe, ki je kot izvajalec sklenila gradbeno pogodbo, na kateri temelji tožeča stranka tožbeni zahtevek. Vprašanje pravnega nasledstva in s tem pasivne legitimacije pa je materialnopravno in ne procesnopravno vprašanje.

Revizijsko sodišče se, upoštevajoč pravne akte, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče, strinja z njegovo ugotovitvijo, da je v sodbi navedena tožena stranka tista, ki odgovarja za obveznosti iz že omenjene gradbene pogodbe. Tudi če gre dejansko za novo ustanovljeno pravno osebo in ne samo za reorganiziranje po 2. odstavku 192. člena zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88...61/90), je tožena stranka pasivno legitimirana v tem sporu že tudi zaradi tega (poleg tega, kar je navedlo že pritožbeno sodišče), ker je vtoževano obveznost prevzela. Prevzela pa jo je s tem, da je po svoji ustanovtivi vzstopila kot tožena stranka v postopek pred sodiščem prve stopnje, ne da bi ugovarjala, da pravnega nasledstva ni. Čim pa je obveznost, čeprav prvotno naj ne bi bila njena, prevzela, je v pritožbenem (in tudi v revizijskem) postopku ne more več odkloniti. Sodišče prve stopnje je namreč z vidika njene pasivne legitimacije pravilno odločilo.

Sodišči druge in prve stopnje sta svoji odločitvi oprli na določila ZOR, ki urejajo jamčevanje za napake gradbe. Revizijsko sodišče se strinja s stališči omenjenih dveh sodišč, da se izvajalec, ki je pokazal pripravljenost odpraviti napake, ali pa jih je že začel odpravljati sam ali po svojem podizvajalcu, ne more več sklicevati na rok iz 1. odstavka 616. člena ZOR oziroma iz 2. odstavka 645. člena ZOR. Za odločitev v tem sporu pa vprašanje poteka rokov iz omenjenih dveh zakonskih določil niti ni pomembno.

Ves čas postopka je tožeča stranka temeljila svoj zahtevek na izvajalčevi garanciji. Garancije za kvalitetno izvedbo gradbenih del ZOR ne ureja. Urejajo pa jo posebne gradbene uzance (Uradni list SFRJ, št. 18/77; v nadaljevanju: PGU). Uporabo PGU sta stranki gradbene pogodbe izrecno dogovorili (34. člen pogodbe). Ker sta tako storili, je treba za odločitev prvenstveno uporabiti PGU (3. odstavek 1107. člena ZOR). Po 85. PGU je garancijski rok dve leti, če ga nista pogodbeni stranki drugače določili. Pogodbeni stranki sta določili tri letni garancijski rok (1. odstavek 26. člena pogodbe). Ta začne teči od sprejema in izročitve objekta, če pa se je ta začel uporabljati pred sprejemom in izročitvijo pa od začetka uporabe (86. PGU). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka prevzela objekt po 17.2.1984, ko je bilo izdano uporabno dovoljenje. Ni ugotovitve, da bi ga začela uporabljati pred prevzemom. Ker je tožbo vložila 17.2.1987, jo je vložila v tri letnem garancijskem roku (2. odstavek 77. člena ZOR). Za uspešno uveljavljanje garancijskih obveznosti izvajalca gradbenih del je potrebno samo obvestilo izvajalcu o ugotovljenih pomanjkljivostih (84. člen PGU) in, če izvajalec pomanjkljivosti ne odpravi, tožba v garancijskem roku. Vse to pa je tožeča stranka naredila. Posebnega roka, v katerem bi bilo treba vložiti tožbo po obvestilu o ugotovljenih pomanjkljivostih PGU v določbah, ki urejajo garancijo za kakovost izvedenih del, ne določajo.

Glede na navedeno je bilo materialnopravno pravilno odločeno. Zato in ker ni niti uveljavljanih niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi revizijsko sodišče po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.