VSRS Sodba III Ips 65/92

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki dinarsko protivrednost od zneska 5.495,30 USD po srednjem tečaju na dan plačila s 5 % zamudnimi obrestmi od 24.8.1983 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, vse v 15 dneh pod izvršbo,"

z a v r n e .

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene stroške vsega postopka v znesku 76.614,80 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Pritožbo tožene stranke zoper sodbo, s katero ji je sodišče prve stopnje naložilo, da mora plačati tožeči stranki dinarsko protivrednost zneska 5.495,30 USD po srednjem tečaju na dan plačila s 5 % zamudnimi obrestmi od 24.8.1983 dalje do plačla ter ji povrniti pravdne stroške, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga tožena stranka revizijskemu sodišču, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po mnenju revizijskega sodišča ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kar opredeljuje tožena stranka v reviziji kot takšen revizijski razlog, ampak za zmotno uporabo materialnega prava. Obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, da je voznik tožene stranke podpisal prevzem blaga, kot je bilo specificirano v računu št. 51301, namreč ni razumeti, kot da bi podpisal specifikacijo oziroma račun sam ob prevzemu blaga ampak, da je s podpisom voznega lista prevzel blago tako, kot je bilo v omenjenem računu specificirano. To pa je samo zmotna razlaga pravnega pomena podpisa voznega lista.

Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (dodatek Uradnega lista SFRJ - Mednarodne pogodbe in drugi sporazumi št. 11/58; v nadaljevanju: CMR) določa v točkah g) in h) 1. odstavka 6. člena, da mora vozni list navajati tudi število kosov (tovorkov), kosmato težo blaga ali drugače izraženo količino. "Drugače izražena količina" bi bila lahko tudi poimenovanje blaga, prevzetega v prevoz, po posameznih artiklih z navedbo količine posameznih artiklov.

Po točki a) prvega odstavka 8. člena CMR kontrolira prevoznik ob prevzemu blaga pravilnost navedb v voznem listu, kar se tiče števila kosov. V voznem listu, izdanem za prevoz, iz katerega izvira ta spor, so bili kot predmet prevoza navedeni kosi (tovorki). S podpisom voznega lista je torej voznik tožene stranke prevzel za toženo stranko v prevoz tovor, katerega količina je bila opredeljena po tovorkih. S tem je sicer res prevzel v prevoz tudi vsebino tovorkov, vendar samo posredno, kot njihov sestavni del, ne pa neposredno takšno, kakršna je bila (po posameznih artiklih in njihovem številu). Po podatkih spisa namreč ni bilo zahteve pošiljatelja, naj tožena stranka prekontrolira vsebino posameznih tovorkov (3. odstavek 8. člena CMR).

Okoliščine, da je imel voznik listine, iz katerih naj bi bilo razvidno, kakšna naj bi bila vsebina tovorkov, oziroma, da je (morda) na carini podpisal račun, v katerem je bila specifikacija blaga, ki naj bi bilo v tovorkih, ni mogoče razlagati kot da je voznik tožene stranke prevzel tovor tako, kot je bil naveden v omenjenih listinah. Po 1. odstavku 11. člena CMR mora namreč pošiljatelj priložiti voznemu listu ali dati prevozniku na razpolago listine, nanašajočem se na tovor, vendar samo za potrebe carinskih in drugih formalnosti. Njihove pravilnosti, torej tudi skladnosti podatkov v njih z vsebino tovorkov, prevoznik ni dolžan preizkušati (2. odstavek 11. člena CMR). Zato okoliščine, da je imel voznik tožene stranke razne listine, ki so se nanašale na tovor, ni mogoče razlagati v tem smislu, da je tovor prevzel v prevoz po podatkih iz teh listin. Isto velja tudi za morebitni njegov podpis računa s specifikacijo blaga, kar naj bi storil na carini.

Prevoznik odgovarja odškodninsko (tudi) za izgubo blaga (1. odstavek 17. člena CMR). Za to, da zanjo odgovarja odškodninsko, pa mora biti izguba ugotovljena tako, kot to določa 1. odstavek 30. člena CMR. To pa ni bila. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je prejemnik blaga tega prevzemal po artiklih in ne po tovorkih. Blago je torej prevzel, ne da bi ugovarjal izgubo kakšnega tovorka. To pa glede na določbo 1. odstavka 30. člena CMR pomeni, da je prevzel enako število tovorkov, kot je bilo to navedeno v voznem listu, da torej do izgube blaga med prevozom ni prišlo. Če namreč hoče prejemnik uspešno uveljavljati proti prevozniku izgubo blaga tekom prevoza, mora uporabiti enak način ugotavljanja njegove količine, kot je bil po podatkih voznega lista uporabljen pri prevzemu blaga v prevoz. V nasprotnem primeru namreč ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je do izgube dejansko prišlo. Voznikov podpis o kontroli vsebine tovorkov, ki jo je izvršil prejemnik pa lahko pomeni samo potrditev, da artiklov, ki naj bi bili poslani, prejemnik s pošiljko ni prejel, ne pa tudi, da so bili tekom prevoza izgubljeni. Ni namreč nujno, da so sploh bili poslani.

Iz povedanega sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabili materialno pravo. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka.