VSRS Sodba II Ips 1035/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je med drugim zavrnilo zahtevek tožnice A. A. proti tožencu M. A., da znaša njen delež na skupnem premoženju, ki obsega stanovanjsko in poslovno stavbo, stoječo na parc. št. 423/12, vl. št. ... k.o. ..., 4/5, delež toženca pa 1/5 in da je toženec dolžan izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo mogla vknjižiti njena lastninska pravica glede 3/10 navedene nepremičnine.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo proti revizijsko relevantni zavrnilni sodbi prvostopenjskega sodišča.

3Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, kolikor se je ta nanašala na zavrnitev njenega tožbenega zahtevka. Uveljavljala je razloge "zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določil pravdnega postopka". Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da sicer verjame, da je tožnica več prispevala k pridobitvi in ohranjanju premoženja oziroma objekta v P., vendar je istočasno ugotovilo, da je toženec v istem času odpiral obrtno delavnico v Nemčiji, ki prav tako predstavlja skupno premoženje, in pri tem zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da je sama več prispevala k skupnemu premoženju. Sodišče ni podrobneje ugotavljalo, kakšen je bil vrednostni prispevek toženca k omenjenemu premoženju v Nemčiji, ugotavljalo pa tudi ni vrednosti premoženja v P., ki ga je v celoti financirala tožnica. Že zaradi tega je nemogoče ugotoviti, da je velikost prispevkov obeh pravdnih strank vrednostno enaka. Premoženje v P. je namreč bistveno več vredno od nelikvidne obrtne delavnice v Nemčiji. Sodišče je s tem, ko je ugotavljalo, kakšen je bil prispevek toženca na premoženju v Nemčiji, istočasno razpravljalo tudi o velikosti skupnega premoženja na obrti v Nemčiji, tega pa ne bi smelo ugotavljati, saj za to ni pristojno. Kršilo naj bi tudi razpravno načelo s tem, ko je brez ustreznih navedb in dokaznih predlogov ugotavljalo obseg vlaganj v skupno premoženje, ki ga predstavlja omenjena obrt v Nemčiji. Toženec je namreč v pripravljalni vlogi z dne 27.9.2004 zgolj prerekal obstoj sporazuma, s katerim sta si pravdni stranki druga drugi priznavali samostojni status glede premoženja v Nemčiji in premoženja v P., po katerem naj bi premoženje v P. pripadalo tožnici, premoženje v Nemčiji pa tožencu. Trditev o vlaganjih v obrt v Nemčiji toženec ni podal, prav tako v ta namen ni predlagal nikakršnih dokazov in je zato sodišče navedeno stanje ugotavljalo preko svojih pristojnosti. Tožnica je tako svoja večja vlaganja v skupno premoženje v P. zatrjevala in dokazala, tožnik pa svojih dodatnih vlaganj v premoženje v Nemčiji ali kamorkoli drugam ni niti zatrjeval, še manj pa dokazal. Sodišče je nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Tožnica je morala izkazati zgolj to, da je v premoženje v P. prispevala bistveno več od toženca in ima zato na skupnem premoženju, s tem pa tudi na premoženju, ki je predmet tožbenega zahtevka, večji delež (obrt v Nemčiji pri tem sploh ni pomembna, saj je brez vsakršne vrednosti). Toženec ni dokazoval, koliko naj bi vložil v obrtno delavnico v Nemčiji in koliko naj bi ta sploh bila vredna. Dokazni postopek je pokazal, da imata zakonca premoženje v Nemčiji in Sloveniji, pri čemer je tožnica svoj večji prispevek v skupno premoženje izkazala z večjimi vlaganji v premoženje na P., toženec pa ni z ničemer dokazoval, da bi v drug del skupnega premoženja vložil prav tako ustrezno več. Bistvena kršitev postopka naj bi bila storjena zato, ker sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič. Tako ni zaslišalo M. F. in F. D., ki bi oba vedela povedati o vlaganjih tožnice v premoženje v P.. Sodišče ni obrazložilo zavrnitve omenjenih dokaznih predlogov in naj bi s tem storilo tudi bistveno kršitev pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče sicer meni, da konkretna kršitev ni bistvena, ker ne gre za odločilno okoliščino, vendar pa temu ni mogoče pritrditi, še zlasti zato, ker pritožbeno sodišče po drugi strani zatrjuje, da tožnici ni uspelo izkazati večjega prispevka v skupno premoženje. To pa bi potrjevale omenjene priče.

4Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ta pa nanjo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

5Revidentka pravilno ugotavlja, da v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja(1) in zaradi tega ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki kakorkoli spreminjajo ali relativizirajo dejanske ugotovitve, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo v sodbi. Sodišči sta v zvezi s tožničinim zahtevkom pravilno uporabili materialno pravo glede na ugotovljena relevantna dejstva. V tem kontekstu tudi niso bile storjene kršitve določb pravdnega postopka, ki so zatrjevane v reviziji.

6Za pravdni stranki ni sporno, da premoženje, ki je predmet tožničinega zahtevka, ni njuno edino skupno premoženje. Čim je temu tako, pa je tožnica v poziciji, ko mora dokazati, da je njen prispevek k celotnemu skupnemu premoženju, ki ga je ustvarila s tožencem, večji od ene polovice(2). Tožnica ni dokazala, da je prispevala k celotnemu skupnemu premoženju več od toženca in je zato sodišče materialnopravno pravilno štelo, da sta deleža zakoncev na premoženju, ki je predmet tožničinega zahtevka, enaka. V tem kontekstu tudi v nobenem primeru ne predstavlja bistvene kršitve postopka opustitev zaslišanja prič M. F. in F. D., ki bi izpovedali zgolj o vlaganjih tožnice v premoženje v P., saj bi kljub njunemu zaslišanju ostalo odprto vprašanje vlaganja strank v njuno celotno skupno premoženje.

7Zavrnitev revizije ima podlago v 378. členu ZPP, implicira pa tudi zavrnitev tožničinega predloga povrnitve revizijskih stroškov(3).

---.---Op. št. (1): Primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Op. št. (3): Primerjaj prva odstavka 165. in 154. člena ZPP.